nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
V postajni veži je ležalo nekaj rjavega listja, čeprav na vsej postaji ni bilo nobenega drevesa, ne iglavca in ne listavca in ne grma, drevesa so bila prepovedana, odkod torej listje, mi ni znano, vlak se je do omotice ponavljal, zaganjanju je sledilo zaganjanje, sopihanju sopihanje, ustavljanju ustavljanje, postajanju postajanje, potikali so se na postajah, njuhali sajasti dim, buljili skozi okna v okrnjeno naravo, dokler se oče in Tjaž nista znašla na mestnem peronu, oče si je natovoril Tjažev kovček na rame in zaorala sta stezo skozi gnečo, nekateri so z ramo zadeli v obloženega očeta, vendar ni to naredilo nanj nobenega vtisa, ne dobrega in ne slabega, drugi so se nalašč obregnili obenj, da ga je zaneslo vstran in je prtljaga omahnila, oče je lovil ravnovesje, vendar se ni brigal zato, hodi za menoj, je ukazal, in sta šla dalje, hodila sta molče skozi mesto, oče spredaj, sin za njim, prehodila sta precejšen kos mesta, preklopotala sta vrsto pločnikov, bezljala mimo ruševin in
bombnih lijakov, robata kmečka obleka je pokljala po očetovih udih, Tjaž se je držal očetovih pet, bil je očetu za petami, ljudje so se obračali za njima, prvič njuna hoja, tik drug za drugim, drugič kovček na rami, ko so ga vsi drugi nosili v rokah, tretjič očetovo samovoljno šepanje pri pokljanju kmečke obleke, vendar je bil očetu hlod nekoč pokvaril nogo, popravili so jo bili in je bila dobra za podeželje, za mesto ni bila več, dosti vzroka torej, da so se ljudje ustavljali in se ozirali za njima, Tjaž je hodil prazen, silil očetu za pete, s svojim drobnim telesom zakrival očetovo šepanje tistim, ki so se obračali za njima, nasproti tistim, ki so jima prihajali naproti, je bil Tjaž brez moči, navadno so bili tisti od spredaj in tisti od zadaj popolnoma isti, kajti ko so si ogledali očetovo šepanje od spredaj, so ga hoteli videti tudi še od zadaj, tam pa ga je zakrival Tjaž s svojim malim telesom, tako da so videli komaj polovico očetovega šepanja, Tjaž je stiskal zobe in čutil
vendarle neko zadoščenje, bolje kot nič, več se ni dalo napraviti. Tako sta hodila, zavijala na desno in levo, hodila za menoj, ugledala gladke stene, po katerih se je cedilo sonce, se znašla pred visokimi macesnovimi vrati, odkrila zavod, zableščal se je napis, dvoje oči je veznilo v njem, bral je oče in bral je sin, svitalo se je očetu in sinu in svetemu duhu, kakor je bilo v začetku, tako zdaj in vselej, tudi tokrat, pri vsakem branju sta sukala glavi od leve proti desni, oče je opravil svojo nalogo, odslej jo bo moral opravljati Tjažek sam, zato je snel kovček z ramen in zašepal v ulico, ko je odšepal po ulici, so bili njegovi udje v neredu, glava je visela naprej, roke in noge so se nerodno bočile, telo se je prekladalo v vedno manjše kupe, dokler ni izginil zadnji kup, ki je bil podoben piki, in ko je izginil in ni bilo ničesar več na ulici, je Tjaž še vedno gledal za piko, ki je bila oče in je ugasnila v daljavi, v grlu je občutil močan vlek, okus po
slanem mu je napihnil ustno votlino, tiščal je predse macesnova vrata, ki so se počasi vdajala, zadihal mrzel zrak lope in pozvonil, postal je zavodar, dobil svojo številko, obdržal svojo številko vsa leta, dom mu je prešel v kri, imel je dom v krvi, začel s praskanjem, zbral okrog sebe prve učence, odpraskal celo vrsto nalog, sezuval, lupil, trgal, cepil, rezal, žagal, odvijal, drobil, svedral, razstekljeval, menjal zrak, poskusil s svobodo, za začetek prenočeval v stolpni kavarni, v sili razmer spal z natakarico, nemara prav zdaj stopil v dvigalo, pritisnil na gumb in se spustil navzdol, razkoračen stoji v dvigalu in se spušča v nižino, skozi nadstropja, prebija pode in strope, medtem ko v vsakem nadstropju zaškrta v stikalnem mehanizmu, pot je dolga, kajti kavarna je na vrhu najvišje stolpnice vsega mesta, namesto križa so pritrdili kavarno, ne bo dolgo in dvigalo bo pristalo, mehko sedlo v pritličje, od tod je vse jasno, do tod so sklepi pravilni, odstavki na mestu, so poglavja
zaokrožena, svinčniki ošiljeni, zgodba teče, poročevalski urad bo dobil poročilo o Tjažu o pravem času, seznanil se bo z njim, moral bo zavzeti stališče, reči da ali ne, eno od obojega ali pa oboje, dane ali neda, drži se svojih načel in ne odstopi zlepa od njih, bomo videli, meni je vseeno, snemalni aparat je vklopljen, mikrofon je nastavljen, vprašanja mi leže na jeziku. 8. Poglavje o slačenju
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani