nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Obral si rumene vogle hiš, ut in hlevov, ki so jih obrizgali psi s svojim sokom, hodil si mimo njihovih hiš in marsikatero dvorišče si prečkal, marsikatera špranja v vratih je na skrivaj zacvilila, marsikatera zavesa natihoma oživela, kadar si potoval skozi, oblast si imel nad špranjami in zavesami in skritimi očmi, mast ti je rasla, nisi šel torej brez vzrokov na veliko skozi vas. Vlak prisopiha, naskoči postajo in zaokroži odlomek tvoje dijaške dobe, nikoli prej nisi tako zaživel kot letos, nekaj se pripravlja v tebi, snujejo se neslutene reči, počitnice so za teboj, razdihal si se v njihovem zraku, njihovo sonce ti je treščilo na obraz, zaveslal si v prve ljubezni, narval si svoje čute in jih pogreznil v nepozabne doživljaje. Od doma si prinesel s seboj počitniška navodila, v nedeljskih oblekah in praznični obutvi so vas zbirali v slavnostni dvorani, tam ste si nakopali predpisov in napotkov, nasvetov, svaril in priporočil, treba je in ne sme se,
naj in naj se ne, in to iz teh in teh vzrokov, zamrgolelo je v glavah od varovalnih preservativov, stemnilo se je v prsih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani