nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Zmote dijaka Tjaža, poved v sobesedilu:
Tjaž bi nekatere stvari objel z očmi, druge bi samo ošvrknil, ponekod bi se ustavil, drugod šel mimo, in marsičesa bi se spomnil, spomnil bi se podstrešne sobe, v kateri se je bil nekoč ugostil, in dekleta, v katero se je vraščal, in če bi natančneje pogledal, bi jo zdajle sredi sprevoda tudi odkril, toda Tjaž ne pogleda natančneje in je ne odkrije sredi sprevoda ter se ne spomni ničesar, zrklo v njegovem očesu je doslužilo, zenice so zadosti videle, srce je odbilo in doseglo normo, vpoklicali so ga, ljubeče ustne so dotrajale, razkričana in razpridigana ljubezen se je osmešila, sama v sebi je razpadla, nič več se ne ljubite, temveč jejte in žrite se med seboj, tiha je in predse gleda, ker se izogiba lužam, ko drugi molijo, ona ne moli, ker ni kriva, izogiba se lužam in pred oči ji stopajo nekdanji dnevi, kako čudovito, da tudi njej in prav zdaj na tem mestu, kakšno kažipotno ujemanje, kakšno sozvočje dveh življenj, znani in zaupni se ji zde dnevi, ki se jih prej ni zavedala, dojema
veličino tistih velikih dejstev, da se je ob njej kresil, da je ob njej izgoreval človek, razume ga, ki se je vsem odpovedal, da bi se njej dopovedal, danes bi bila dovolj močna, da bi ga prenašala brez mere in meja, znamenje negodnosti so bile njene vrline, ne iz kreposti, iz slabosti je varovala svoje prsi in ščitila mednožje, ni se razsipala in se zgubljala, ni je mogel nabrati na vrv, ni je mogel najti, danes bi jo, to čuti, čeprav je prepozno, pripravljena je, ker je navzoča in stopa za krsto, in ves zavod je tukaj, toda zavod moli, čeprav ni kriv, in tudi vsi drugi so tukaj, ki molijo, ker so pravični in so molili že marsikomu na tej poti, izkušeni so in vedo, kaj se spodobi, vsi tisti, od prvega do zadnjega, nekdanji nasvetkarji in dobrovedeži, vsevideži in merilci, ki jim njena mladost ni dala miru, pritoževali so se nad njenimi leti, tako mlada je še, pa že za fantom lazi, tudi počenila je že, jerebica neučakana, in zdaj ima, naložila se ga je, ne moreta več narazen,
pomislite, nalezla se je, in to v teh letih. Ocenjevali so njeno zmogljivost, barantali za njeno vrednost, se pravdali o živi in zaklani teži, jo z mesarsko natančnostjo pretipavali po hrbtu in po rebrih, koliko je na njih mesa in koliko loja, prerešetavali razmerje med mesom in lojem, ki kajpak ni ustrezalo, dan klanja je bil določen, po trdem mešetarjenju o njeni vrednosti in o ceni so se pobotali za ceno, razsodniki so svoje delo opravili in zapustili klavnico, razsodba je bila razglašena, še sveženj vljudnih besed o vremenu ter pozdravnih naročil za svojce in znance in kupčija je bila sklenjena, ubogo živinče prodano, recimo, da je za konec posijalo sonce ali da je zavel toplejši veter, danes je izjemoma dežilo, tako smo se zmenili, če nimate nič proti, ostanimo pri tem. Sede v rakvi bi si bil Tjaž zadnjič predočil svojo zapuščino in jo zaokrožil, časovna odmaknjenost in telesno enačenje z zemeljskimi snovmi, ki se je takoj po padcu na pločnik
pričelo, mu je ta zadnji pregled zapuščine omogočilo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani