nova beseda
iz Slovenije
Florjan Lipuš: Srčne pege, poved v sobesedilu:
Ne morem si privoščiti, da tudi samo še hipec tratim čas s tvojo poljubnostjo, zaudarjajočo po trohljivosti in piravini, tratim čas s cenenostjo obreda, ko sem doslej neprekinjeno potegoval k sebi Heleno in jo kos za kosom prestavljal v svoje kroženje, nepopustno vedno bližje, s pribijanjem duha in nepopustljivostjo telesa, dokler nisem popustil danes prav zaradi tebe, odvrnil misli od nje, ki sem medlel za njo, odvrnil misli četudi le za kratko časa in samo zadelj preglasnega, prehrupnega tvojega prehajanja v tišino. Zamešal sem se v to svetopeto medjugorjansko gmoto, cedečo se od svetohlinstva, ki si da mazati strd okoli ust, potapljal sem oči v tej gorati pokrajini, kjer ozreš na vsakem griču cerkev ali grad, in na vsakem hribu kapelo ali razvaline, ki jih obsevata podnevi sonce in elektrika ponoči, in od koder, z grajsko utrjenega, je tako naravno in legalno, goljufati množice. Ki verjamem v bezgov močnik, sem se prepuščal temu čudaškemu mrgolenju
okoli sebe, ki verjame v pridige in naseda puhlicam in obnemelo čaka v svojem ždelu, kdaj se bo prikazalo kaj nebeškega v grmu na gorici in jih rešilo nadlog.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani