Tu sem potem očitno kaj kmalu tudi zakinkal, saj nisem ne videl in ne slišal, kako je tovarišija zaključila z zabavo. Ko sem namreč spet odprl oči, me je sonce že prijetno grelo po razgaljenih golenih, na dvorišču pa ni bilo več muzikantove opreme, niti njegove odrgnjene katre. Šele steklovina, ki se je razletela vse tja do dovoza in je bleščala vse kod sem poškilil po dvorišču, je res pričala, da niso bile le norčave sanje.