Kot bi sončni prah na daljave pal, blešči tak v vrstah svetlojasna dalj! Tam na sinje robe nočevat oblački hite, tam za svetle dni sonce žolto rdi ... Ah, to je čas žita zrelega, globoko v pas požoltelega, ko do noči nam sonce gori, od toplejših tajn kratki večer šumi, ko hrepenenja nas žgo, glasov milih si duša želi, srce plače ‒ in uprte v temo so žareče oči. Ah, prelestna, ti veš, kako te ljubim srčno, kak brez tebe pusto mi življenje to!