Takrat vidim, da sem poštenega vagabunda, ki je v meni, le za veliko silo oblekel v dostojno obleko; ali iz pametnega, miroljubnega in ljudem prijetnega človeka gleda še zmerom - ob lepih spomladanskih dneh najbolj - vesela in prešerna prvotna natura, vesela in prešerna v vsem svojem vagabundstvu in v vsem tem življenju, nezgod in grenkobe polnem.
Dà, ob lepih spomladanskih dneh, ko sije sonce z ljubeznivo, mehko toploto, se suší in poka filistejska skorja in svetloba prihaja na dan. Lahko jo je omazati - in omazal sem jo že takó zeló - ali ugasiti je ni mogoče; neugasljiva je, večna luč.