Prevzvišena, da se je greh dotakne, prepolna diha sladke tajnosti, slutila ni, kako pod njo razmakne prepad najpodlejše vsakdanjosti ... Poglej, kak svet neskončen, kak širok je, poglej, kaj potov, kaj strani ‒ zdravstvuj, in nikdar, kak prepad srca globok je, kaj bila si mi, kaj si zdaj, ne čuj!
3 Srce je žalostno in bolno od tesnobe, duha objeti duša hrepeni v življenju, polnem nenasitne, mračne zlobe, na potu, ki mu sonce ne blešči. Kar vzeti mora se, to ste mi davno vzeli, kar netilo, ne gane več srca; z roko pregrešno vi razrušiti ste smeli, kar se postaviti nič več ne da.