»Zdajle še ne morem; malo pozneje, čez mesec dni, ali pa še prej... Dolgo že nisem bil domá in zdi se mi, kakor da je domovina že zmerom bolj daleč, že bi moral zasenčiti oko, da bi jo videl, kako se blešči v daljavi, tako svetla, vsa bela... vsako minuto gre za seženj od mene in bojim se, da mi nazadnje popolnoma ne izgine izpred oči... Zato moram brž za njó, moram dol in pojdem še letos...«