V srdu in obupu treščiš s kladivom nanj: ”Razodeni se, karkoli si!“ - ter vidiš osupel in osramočen, da si bil zdrobil votlo steklo; namesto brezdanjih skrivnosti se ti prikaže stlačena slama in smrdeča basanica. Vseeno je, če je bilo tisto votlo steklo sama svetla zvezda na nebu, ali če je bilo neumno, rumeno oko kakadujevo. V ječi si, od vseh strani ti zapirajo pot in pogled mogočni zapahi; kaj da je zunaj, za temi brezštevilnimi zapahi in ključavnicami, ne veš in ne boš zvedel prej, kakor ob tisti zadnji uri, ko se bodo odprle vse duri nastežaj.