Šla sem, da bi nabrala zlata in ko sem se vrnila domov, je bilo v košu orumenelo; pohojeno listje ... Slabo tebi, popotnik nemirni, ob zimskem času ... Bog je bil takrat obrnil od mene svoje oko. Nisem imela človeka, da bi me vzradostil s pošteno besedo, da bi morda pozabila nase v hipni omotici.