nova beseda
iz Slovenije
Gitica Jakopin: Vinko, poved v sobesedilu:
Oko se je bobneč odluščilo z vesolja in se zakotljalo v globino, semkaj, še bliže in tik do mene. V mojih prsih je zasijala globel, polna sonca in senc, in modro oko je mehkó potonilo v žametni mrak mojega čustvovanja; ko je pojoč prodrlo do mojega utripa, sem zdrsnila v njegovo zavetje, zavetje vesolja, obždela sem in dopustila svojim željam, da so se mi, komaj porojene, izpolnjevale v nepretrgani verigi - pod njegovim globokim, nepremičnim, boleče predirnim pogledom.
Kdo ve, kako dolgo je to trajalo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani