Že zimski dan visi nad bregom, čez dol besni leden vihar in gozd in plan ječi pod snegom ‒ gorje ti, uboga sončna stvar! Kako sirota zdaj trepeče, oh, da bi mogla gor nazaj, če ne, pa vsaj iz nočne ječe, da gleda vsaj domači raj! In zlato sonce, glej, prigreje, odpre sneženi se zapah, in sončeč stotisóč prismeje se tam, kjer mrl je sončni prah.