Naj se od ust do ust razlega, kar tu med nami vsak prisega: da srce zvesto, kakor zdaj, ostalo bode vekomaj. In ko ločitve pride čas, na razne poti žene nas; tu ná! pobratim roko mojo, ti mi podaj desnico svojo, da srce zvesto, kakor zdaj, ostalo bode vekomaj. Beseda dana, vez veljá, ne zemlje moč, ne moč nebá in ne peklà ognjena sila vezi ne bode razrušila, saj srca zvesta, kakor zdaj, ostala bodo vekomaj.