zdaj (2.101-2.200)

se je začel stražnik pomikati proti vratom.	Zdaj	namreč vé, da je čas, da gre.Oplašilo jih bo	A
nekaj časa, tolovaje, a če se ne odpravi, bo	zdaj	spet na vrsti tarnanje.O vojski, o lakoti in	A
stražnik, da je treba z nečim kuriti? A do	zdaj	mi res ni še prinesel, ne, do zdaj ne še, gospod	A
kuriti? A do zdaj mi res ni še prinesel, ne, do	zdaj	ne še, gospod stražnik.« On pa se spušča navzdol	A
je rekel in zožil ramena. Spet je smrknil, a	zdaj	bolj zaupljivo, skoraj potolaženo. Sklonila	A
rekel čez čas. Mati molčí in Lojzek vé, da	zdaj	ni huda nanj, ker ta hip ne misli nanj, ampak	A
ker ta hip ne misli nanj, ampak na premog. To	zdaj	vé.To prav zatrdno vé.	A
ni velik zločin,« je zamišljeno rekla. »A	zdaj	je vojska.« »Če ljudje nimajo s čim kuriti,	A
»A si še premajhen.«	Zdaj	je spet zamišljena in odsotna.Lojzek jo je spet	A
»Premajhen si še.« In spet gre k omari, a	zdaj	spotoma zagleda naramnico, ki mu visí na noge	A
»Morski pes,« je rekel Aldo. »A	zdaj	ne pride v zaliv kakor v mirnem času.« Sergij	A
zelen otoček sredi tračnic. Ob ograji slonijo	zdaj	Bruno, Aldo in Sergij; drugi so premajhni, zato	A
»Te greje.« »	Zdaj	je turška kopel,« je rekel Bruno v beli megli	A
Potem se je zravnal. »A	zdaj	moramo po premog.« A naprej slonijo ob ograji	A
da moram kmalu postati velik,« pravi Lojzek. »	Zdaj	ko je oče umrl na fronti, da bom jaz skrbel	A
jih prinese na rami čez most. A Bruno se mu	zdaj	nič ne posmehuje. »Daj hitro,« je rekel.	A
presledkih padati na tla. Vsi so sproženi naprej in	zdaj	na mah izgine utrujenost ob štropotanju težke	A
še in še, z vso naglico, dokler je čas. Takó	zdaj	krčijo roke v komolcih in jih hitro spet stegujejo	A
siva leva s strogo šobo in s čopastim repom.	Zdaj	udari ura v stolpu.A oni vidijo samo premog	A
/\ .. stran 40 . \/ ne boke. A tudi plošče	zdaj	vse tuje.Tudi nizke delavnice s poševnimi steklenimi	A
poševnimi steklenimi strehami. Nizke in dolge, a	zdaj,	brez Sergija, tuje.Prav takó tudi tovor, ki	A
bili prej s Sergijem, a hkrati so drugi, ker	zdaj	prihajajo od mostu in od otočka z radičem in	A
Kaj pa mislite!« »Ob nogo bo,« pravi	zdaj	debeluhinja ob Lojzku. »Sem ga videla, ko so	A
sunkoma zazrl v žrelo kamnitega leva na zidku. In	zdaj	so bile sive čeljusti popolnoma razklenjene	A
oknoma. V vsem pa polmrak kakor v njem, ki ga	zdaj	ni.In morebiti je Mici večkrat potrta prav zaradi	A
vzpenja openski tramvaj navkreber, ko da se bo	zdaj	zdaj prekucnil dol po strmini.Hiša nasproti	A
openski tramvaj navkreber, ko da se bo zdaj	zdaj	prekucnil dol po strmini.Hiša nasproti pa ima	A
ker je pomislila na živega zajca. On pa bi jih	zdaj	najrajši vrgel z Micinega okna na streho onkraj	A
tiste členke, da bi se muce igrale z njimi.	Zdaj	je bila Mici spet pri mizi. »Lepa, ne?« je rekla	A
Povejte pravljico, Mici!« To je Evka, ki je	zdaj	zdrsnila z okna. Ležali so vznak na ploščicah	A
ko da je padlo zahajajoče sonce v dvorišče.	Zdaj	gorí v cementni škatli in zid pred oknoma je	A
jarke in plezajo po lesenem zidu, a zakaj so	zdaj	vsi prišli gledat, kakó žrejo plameni hišo,	A
kjer po navadi kočijaži napajajo svoje konje, a	zdaj	ni kočij.In zakaj gasilci ne smejo gasiti?	A
Iskre pa so ves čas priletavale in papá je imel	zdaj	sklonjeno glavo in se je jezil, a ne več na	A
Evka, beživa! Stric s fesom na glavi drsa	zdaj	hitro in naju hoče presekati, in bo padlo in	A
stavbah na kolih. A potem se je človek razvil in	zdaj	stanuje v visokih, petnadstropnih hišah.Stari	A
mlada in ji je ime Anica. Potrta je in oni je	zdaj	nič ne jezijo.Saj jo tudi drugače bolj malo	A
bolj malo, ker je dobra kakor njihova mama, a	zdaj	so še bolj pridni. »Odprite knjigo na dve sto	A
nji zgorela. Mici je seve še pripovedovala, a	zdaj	ni bilo več takó kakor prej.Zdaj sta jih sanjala	A
pripovedovala, a zdaj ni bilo več takó kakor prej.	Zdaj	sta jih sanjala ponoči, tiste pravljice, in	A
»Kako bom živel jaz?« In	zdaj	bi bili tudi oni razumeli, če bi poznali nemški	A
niti nista od tu, ampak iz Maribora, kjer je	zdaj	Jugoslavija. »In jaz?«	A
se zdi, in kakor da ga ne posluša. Morda bo	zdaj	vsak dan nekam šla in se vrnila pomlajena domov	A
namočene. . /\ .. stran 77 . \/ 8 Takó je bila	zdaj	sama v kuhinji in luža se je razširjala in se	A
parkete in je pri nogah starca s kučmo na glavi in	zdaj	je še bolj majhna deklica in še bolj pridna	A
»Oprostite,« je spet rekla. In	zdaj	bi bili oni šli in jo vzdignili, ker ne morejo	A
kleči. Videli so, da je pljusknila vodo vanj in	zdaj	kukajo pri vratih njene sobe, in bi šli in jo	A
opico, da se takó lepo vozi z bicikljem. A	zdaj	je bil december in so bili veseli, ker bo prišel	A
možem, ki so zažgali veliko hišo, takó da vanjo	zdaj	ne more več priti Miklavž, kakor lani. Prav	A
prestrašeni tiščali v kotu. Radi bi nagajali, a	zdaj	so premagani in sedijo na repih.Potem angeli	A
parkeljna, ki se je bil skril za Miklavža.	Zdaj	je smuknil ven in jo zgrabil za roko.In ona	A
da bi jih palice ne zadele. Svetloba pa je	zdaj	prihajala s Šentjakobskega trga, a tudi svetlobe	A
brade in tudi parkeljni so skočili, a so bili	zdaj	pridni parkeljni, ker tudi oni so jokali.Vsi	A
dvo . /\ .. stran 83 . \/ rišče. In Evka je	zdaj	vse drugače jokala kot na odru.In tudi Branko	A
izza krajca očetovega jopiča, in ihtenje Evke.	Zdaj	je tudi ona kukala skozi priprta vratca, ki	A
krilce za Olgico, ki je bila majčkena in se je	zdaj	prebudila zaradi joka in jo zato mama pestuje	A
Kako se reče?« je rekla mama. A onadva sta	zdaj	v zadregi, ker sta takó jokala in je Mici zdaj	A
zdaj v zadregi, ker sta takó jokala in je Mici	zdaj	žalostna.Ob umivalniku si umiva obraz, Mici	A
nobenega darila; njen stric jo je brcnil in	zdaj	niti ne govori z njo.In tako vesela je bila	A
takó brez besed drsal k mizi. Samo da je bila	zdaj	njegova noga še težja in stopalo, komaj da se	A
ker že dolgo je bilo, kar ni govoril z njo,	zdaj	pa je bila videti samo belina priprtih oči.	A
plavolasa gospa, ki je bila njegova hči in je bila	zdaj	ona gospodinja v stanovanju.»Prinesi to,« je	A
Mici rekla: »Tvoja bo, ko bo stric umrl.« A	zdaj	je sedela mlada gospa za pisalno mizo in pisala	A
« je rekla. In Branko je vedel, da je miza	zdaj	od gospe, ki je hudobna z Mici kakor stari,	A
prinesel z dvorišča, in jo položila na stolico. A	zdaj	je ob culi Mici jokala.»Vse bo ona pobrala,	A
kričali. »Slugo,« je spet rekla učiteljica, a	zdaj	je šla sama proti vratom in jih odprla in stopila	A
vratom in jih odprla in stopila na hodnik. Ampak	zdaj	niso kričali samo tisti s fesi, ki so jahali	A
»Šššššššš,« je rekla Mici. »	Zdaj	je v nebesih.« »Takó je prav,« je rekla Evka	A
je molčala. Še sta bila ob zidu, a spodaj je	zdaj	drdral tramvaj, ki je prihajal iz Rojana. »Ti	A
Čepice so izginile z obešalnika in takó letijo	zdaj	iz srede sobe spet na železne roglje.Dolg, lesen	A
tisočkrat!« A vrste postrojenih oči so se mu	zdaj	počasi približevale v tišini, ki je težak svinec	A
nad njim. In tudi sam kroži že ves v nji, ker	zdaj	vleče Julko za desno in za levo uho hkrati in	A
šopček, kaj?« . /\ .. stran 109 . \/ A poldan je	zdaj	in branjevkam se mudi domov.Še bolj so glasne	A
Ponosen je na svojega fanta. Da ga ni	zdaj	pred kosilom na trg, bi se razburjen prestopal	A
»Priden,« je rekla. »Takó je prav, da se že	zdaj	učiš.« Branko je splakoval vedro.	A
od stanovalcev otroka v dežju po časnik. A	zdaj	je jesen in ne Olgica in ne Evka ne kašljata	A
bom drevi trda, če ni res. Pa se ti napije in	zdaj	ni ne vreč ne koša.« Ves zgrbljen in suh je	A
pozna, da ne bi uganila, kdaj mu je dobro.	Zdaj	še posebno, odkar je moral sin presedlati iz	A
računali, kaj deš, Karla? ko so nam vzeli šole?	Zdaj	izgubi eno leto, ker ne zna italijanščine.Potem	A
trga, da pričaka kot v vseh letnih časih tudi	zdaj	tovorni avto. Ker zgodi se, da prirovšta za	A
Štefan se naglo obrne: »Kako pa!	Zdaj	ko se maslo topí, zdaj ko brez ledu ni môči	A
naglo obrne: »Kako pa! Zdaj ko se maslo topí,	zdaj	ko brez ledu ni môči izhajati, zdaj zaboj več	A
maslo topí, zdaj ko brez ledu ni môči izhajati,	zdaj	zaboj več!« Takó je zdaj Škvarča zaprl zapisnik	A
ni môči izhajati, zdaj zaboj več!« Takó je	zdaj	Škvarča zaprl zapisnik in tlesknil z elastiko	A
na pločniku, ko lahkó séde v kotu na klop! In	zdaj	še zaboj več.Štefan gre mimo izložbenih oken	A
Denar!	Zdaj	ga bo treba še za učitelja, o lekcijah je namigaval	A
A kakó začeti.	Zdaj	bolšči v zvezek, zdaj se obrne k očetu, ki je	A
A kakó začeti. Zdaj bolšči v zvezek,	zdaj	se obrne k očetu, ki je sklonjen nad čevljem	A
gosenicami, ki visijo nad svetlorumenim opažem. »	Zdaj	nadaljuj,« je spet rekel učitelj. A njemu je	A
Ko da je on kriv, da se je parnik potopil in	zdaj	stoji pred sodniki zaradi brodoloma. Zakaj trideset	A
Prej je hodil v šolo, da bi se učil.	Zdaj	pa, kakor da se mora vsak dan za nekaj pokoriti	A
navadi je po kosilu potegnil časnik iz žepa.	Zdaj	pa se je prestopal, ko da ne vé, kaj bi.Ustopil	A
Pianissimo,« je rekel. A tedaj so utihnile, ker	zdaj	je zapel on.In dekleta so strmele vanj.	A
nepričakovano požlahtila ozračje in harmonij je	zdaj	dragocena skrinja v nevestini kamri in dekleta	A
so se deske vdale pod koraki dveh mož, ki sta	zdaj	na koru, ko da sta stopila izmed vojakov na	A
belih rjuhah in ob belem bolnikovem licu. »	Zdaj	mora odločiti njegov organizem,« je rekel zdravnik	A
»Lojze, moj Lojze!« Saj,	zdaj	se je pomiril, zdaj je truden in poten.»Ne,	A
Lojze, moj Lojze!« Saj, zdaj se je pomiril,	zdaj	je truden in poten.»Ne,« je rekel odločno, otroško	A
prapor in prapor se vleče med vejevjem za njim.	Zdaj	je fant na vrhu in veter ga vsega ovija v zastavo	A
Zato je bila ta pesem njegova pesem, zato mu jo	zdaj	pojejo: konjički, ki vzdigujejo prah, in kraguljčki	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani