Za mano ure sončne sreče, pred mano groza temnih dni, krog mene stene večne ječe ‒ pa naj spomin me veseli?! Zdaj senčni gaj se v cvet odeva, oj senčni gaj, moj rojstni raj, glasnó tam bratov zbor popeva, tu moj izgublja se vzdihljaj. Z družico drug tam prosto leta, izbral si gosto je drevo, in drobno gnezdo skrbno spleta, da spal bi nežni rod mehko.