Ob skalnati steni sedaj se ustavi, ozira se temno po cvetni planjavi, stoji in preti oblak temán, ki točo bo vsul na širno ravan; stoji in preti kot oster meč o boku junaka žareč in grozeč. V očeh se mu ogenj strašán užiga, kot nočni požar, ki z oken šviga. In votlo kot grom iz dalje grmi srdito in bridko junak govori: »Star ribič ob morju je biser imel, še v kroni kraljevi enak ni žarel.