ki (2.401-2.500)

migljá mi luč iz vasi, . / . / stran 48 . /	Ki	dala mi bode nocoj pokoja. Čas, da se v počitek	A
si se tako ljubó Z okenca mi nasmijalo Tujcu,	ki	gre tód mimó! Bled Bog sprimi, svitlo te jezéro	A
mečem si delijo Narodom z jeklom pišejo postave,	Ki	v sužnih sponah žalostno medlijo Kervavi lovor	A
Kdaj tí ponosno vodil boš narode.	Ki	spone nosiš zdaj oblasti tuje?‒	A
Ko vam polno bo sercé; Pesmi boste naše peli,	Ki	so mi nadvse ljubé. Žalostno vam serca vbrala	A
leta! Ne rad! ‒ ukaz „germečega Očeta” Velí,	ki	mi dejal je nepriljudno: Ne poj ljubezni, to	A
storim očetno. . / . / stran 68 . / Solncu Ti,	ki	razsvitljaš nar temneja kota! Naroda našega	A
máčkov petje Preglavice ti mnogo prizadeva,	Ki	serca jih hudo bole in čeva V nočéh, ko diha	A
ne mika jeduha; Oh! koliko íma pa tacih svet,	Ki	sólze požirajo sáme‒brez kruha! 4. Nam v prid	A
zdrave. Pomisli naj vsak prislovico tisto,	Ki	pravi: Čistemu vse je čisto. Le tó še samó,	A
devica mila V nadlogi nas branila. Otroka,	ki	v zibeli spi, V naročje jemlje mati; Kako se	A
zdravje z meno. Bog živi dekleta, bog živi žené,	Ki	nam v ljubezni življenje sladé.‒ ‒	A
Na zdravje pij vsih lepih deklet In Manice,	ki	vsih ljubic je cvet.”‒	A
stran od mene obračaš oko? O spomni se jih,	ki	v grobu ležé, Očeta in mater, kamnito serce	A
grob te je globok. . / . / stran 96 . / Serca,	ki	v merzli spava jami, Otrokov jok ga ne predrami	A
rudeča kri; Iz serca sinu gorka lije Do matere,	ki	v grobu spi.‒	A
‒ Nikar! kri materna je vmés, Krí materna,	ki	jo prelil je sin! (Meč mu pade iz róke.)	A
Obračate, kaj groza zdríza vas? Strah vas je sina,	ki	je mater vbil. Gorje mi! zakon večni sem poderl	A
Hu! hu! strašán pogled! (Elektri,	ki	ga tolaži:) Nazaj pošást, Ne sestra ti!Ti si	A
/\ .. stran 23 . \/ Siva mavrica - lepota,	ki	dozori na deževen dan. Matajur	A
Drobna pesem Jaz sem droben, droben list,	ki	drevo mu daje hrano. To drevo iz zemlje rase	A
življenje vir človeštva, in človeštvo, to je hrast,	ki	človeku daje rast. Kadar padajo snežinke Tiho	A
simfonijo in v mislih zrem brezmejnih rek sinjino,	ki	bodo kmalu čez in čez preplule zdanjih dni temino	A
slutim, ljubezni izvir ... ... ... ... ... ... ... ... . Čas,	ki	bo prišel, je blizu nocoj! Novoletni sonet	A
meni nebeška opojnost oči! Jaz ljubim ljudi,	ki	gledati znajo z očmi! Tja med ljudi bova, deklica	A
Ne joči, mati, nad menoj, če nisem tisti več,	ki	v stari cerkvi je s teboj pobožne pesmi pel	A
pesmi pel. Oprosti mi, če nisem tisti več,	ki	za rokó si v šolo ga vodila in puško mu za god	A
Ponosen sem in srečen, mati, ker ves sem z njimi,	ki	trpijo, in slutim z njimi lepši čas ... Zato ne	A
iz Krope žebljar je Matjaž. Vsak delavec,	ki	na njegov se rovaš pitajo troti, vsak tak je	A
Matjaž. . / . / stran 22 . / Matjaži so tisti,	ki	mro kakor ribe v izsušeni strugi, to so vsi	A
in samuje ... Za vasjo ležijo fantje, fantje,	ki	hoteli so živeti, pa so morali zato umreti!	A
živih še ostalo, smo kakor norci, brez srca,	ki	jim življenje je le dvoje dalo: hudičev strah	A
vzdiha, pesem tujo preko cest odnaša: tujo pesem,	ki	jo poje zdaj mladina naša. Vse odtlej, ko so	A
da zavpili bi na glas: Dosti, dosti je krvi,	ki	smo jo prelili, da bi stari svet branili, svet	A
45 . / IV Sanjala si o vrtnicah rdečih,	ki	da sem jih v zapor poslal in poleg sporočilo	A
Jaz bom ljudem poslal ta cvet, vsakomur,	ki	na križ pripet trpi v pomladi tej ... In glej	A
streho, tu, kjer spim nocoj, je oče spal, oče,	ki	v gorah za nas je pal. Vsako noč, predraga,	A
hrepeneli. Brez hrepenenja ne bi doživeli jeseni,	ki	prihaja zdaj, jeseni, ki ni naša in vendar naša	A
bi doživeli jeseni, ki prihaja zdaj, jeseni,	ki	ni naša in vendar naša bolj ko vse do zdaj.	A
prelevilo je obraz. Zato prišel sem jaz med vas,	ki	vam upor edini je ukaz! Mogočne pesmi bomo	A
omagam. O, da bi stih moj bil kakor britev,	ki	reže srca! O, da bi bil kot udarec, ki trga	A
britev, ki reže srca! O, da bi bil kot udarec,	ki	trga meso raz telesa! Srečen bi bil in pisal	A
nam ti vražji poeti. Čuj, dekle, tovariš,	ki	v tebi sem vzljubil ljudi, kaj čutiš, kako mi	A
ni mine in ni ga letala, . / . / stran 60 . /	ki	moglo bi v zrak jih spustiti. Mostovi rasto	A
trdno in s strastjo noč za nočjo. Mostovi,	ki	z njih bodo naši krvniki zmetani, mostovi, v	A
poznal in vendar sem dodobra te poznal, tovariš,	ki	si v partizanih pal. Ne vem, če sive si imel	A
poznal in vendar sem dodobra te poznal, tovariš,	ki	ob zidu klecnil si krvav. Ne vem, če tvoja mati	A
poznal in vendar sem dodobra te poznal, tovariš,	ki	si na Iztoku pal. Ne vem, če velike si bil rasti	A
tovariši, prav vse sem vas poznal, vsakogar,	ki	je v naših vrstah stal, vsakogar, ki s krvjo	A
vsakogar, ki je v naših vrstah stal, vsakogar,	ki	s krvjo je svojo znamenja klesàl, znamenja,	A
s krvjo je svojo znamenja klesàl, znamenja,	ki	jih bo vsak iskal, znamenja, ki se po njih bo	A
klesàl, znamenja, ki jih bo vsak iskal, znamenja,	ki	se po njih bo naš korak ravnal, čeprav še huje	A
preklane te lobanje smo zajeli vse spoznanje,	ki	prevpilo je srca in preželo jih do dna, da so	A
preželo jih do dna, da so bunkerji postala,	ki	jih ne zdrobé letala, kajti kri je po cementu	A
žil, sprejemniki oči in radijske cevi ‒ kosti,	ki	poljejo po njih vesti o boju vseh ljudi. Od	A
leto poslednjih računov in prvih sadov. Ti,	ki	so v srcih te sužnji nosili, ti, ki tlačani	A
sadov. Ti, ki so v srcih te sužnji nosili, ti,	ki	tlačani so zate se bili in ki o tebi smo vsako	A
sužnji nosili, ti, ki tlačani so zate se bili in	ki	o tebi smo vsako jesen govorili, vsako jesen	A
pokosili, . / . / stran 70 . / z rokami prišla bo,	ki	z njimi iz kamenja bomo gradili, iz kamenja	A
kamenja bomo gradili, iz kamenja tega sveta,	ki	letos ga bomo zrušili. Zato bo to leto le naše	A
je, milijon umirajočih med mrliči, milijon,	ki	pijejo mu kri biriči, en sam milijon, ki ga	A
milijon, ki pijejo mu kri biriči, en sam milijon,	ki	ga trpljenje krotoviči in vendar ga nikoli ne	A
Nikoli in nikdar! Zato ker nismo trhle bilke,	ki	po toči ovené, ker mi nismo le številke, smo	A
pobralo ... O, če ljudi bi ne bilo pri nas, ljudi,	ki	ne ubogajo na vsak ukaz, tedaj bi nas že kdaj	A
moje dete bo živelo!« Tako umiramo zdaj mi,	ki	v nas življenje se poraja, in vsak mrtvak v	A
Težko, težko nam je umreti, ker čas je v nas,	ki	zdaj ga ni še, ker slišimo otroka, ki že diše	A
v nas, ki zdaj ga ni še, ker slišimo otroka,	ki	že diše. Zato nam je tako težko, a vendar je	A
pokloni, pred silnimi, pred padlimi titani,	ki	v njih bilo je, kar se v nas budi, ki v smrt	A
titani, ki v njih bilo je, kar se v nas budi,	ki	v smrt so za življenje šli, preverjeni, da ni	A
je kosti, vi ste z nami, z vami smo mi vsi,	ki	po stoletjih ko kakteji rdeči cvet iz nas je	A
Zdaj je žalostno in pusto tod ... Fant,	ki	je dekleta z rožo bil okitil, je obležal v hostah	A
treh partizanov Sini moji, moji fantje zlati,	ki	borite se v gorah, naj ne bo vas zame strah	A
dati, krila in roke, mogočne kot so hrasti,	ki	nad vami zdaj šumé ... Pa sem dala vam le eno	A
A jaz živim, živim in naj rodim otroka njim,	ki	naju so ubili, otroka njim, ki materam otroke	A
otroka njim, ki naju so ubili, otroka njim,	ki	materam otroke so morili? Moj dragi fant, tako	A
težko živeti, da mogli bi vso mržnjo razodeti,	ki	čutimo jo v prsih vreti zdaj, ko ni bratu brat	A
bliža se večer ... V majhni, majhni gajbici,	ki	na okencu visi, poje, poje venomer črni muren	A
moja, moja Zvezdana! Hu, kaj ne slišiš burje,	ki	vzdiše?! Hu, je ne slišiš krog naše hiše?!	A
. / stran 26 . / Z mano pojde še potoček,	ki	po strugi bo hitel, cesto k morju mi bo kazal	A
glogih ptički žvrgole. To njegovi bratci so,	ki	žvrgole, z vejice na vejo, preko polj lete.	A
skočni so valovi, a oralo moje ‒ moja ladja,	ki	v gladino morsko pot si orje. A volički moji	A
me vabil je doma. Kadar čujem tu škrjančke,	ki	nad mano žvrgole, spejo misli v domovino, v	A
človeka na življenje zemsko veže. To srce,	ki	je objelo svet z željami, počivalo bo v globoki	A
počivalo bo v globoki tesni jami. In oko,	ki	žejno zemlje kras je pilo, brez upora bo zaspalo	A
Spomenik Naj bo izmed mojih pesmi tudi ena,	ki	bo tvoja, čisto tebi posvečena. Tebi, ki nikoli	A
ena, ki bo tvoja, čisto tebi posvečena. Tebi,	ki	nikoli nisem te poznala; vendar kmalu ti enaka	A
Jate ptic so se iz juga povrnile slavčka ni,	ki	lani pel je pesmi mile. Tiste rože, ki so lani	A
ni, ki lani pel je pesmi mile. Tiste rože,	ki	so lani ovenele, vem, da letos več ne bodo mi	A
. stran 26 . \/ Mojih rož ni, slavčka ne,	ki	pel je meni in zato se mrtev zdi mi gaj zeleni	A
prepustem svetu mlado kal pognal je. Hrasti,	ki	so z njim vred rastli, zdaj vrhove dvigajo in	A
Vzhod. - Ljudje, kaj sonce je,	ki	sije z neba? »Luč.	A
številke smo - drugi pa z nami množijo! Solze,	ki	čez lica ne smejo nam vreti, nam kapljajo v	A
zdravje, veselje in sreča! Tam zunaj je zemlja,	ki	svobodno diha, tam pesmi pastirjev doné čez	A
srebro. Kaj že skovali železnih smo spon,	ki	bodo uklepale rok milijon. K strojem uklenile	A
Včasih zaslutimo sredi noči tisto življenje,	ki	zunaj kipi. Toda kaj, strojev orjaških ropot	A
planine! S tvojim združi naj svoj spev vihar,	ki	ti bo prinesel iz daljine silnih in mogočnih	A
iskala toda kam bi med grobovi z mislijo nemirno,	ki	ji je premajhna zemlja in vesoljstvo širno Kot	A
zemlja in vesoljstvo širno Kot molitev vroča,	ki	v otroškem srcu vstaja, kot trpeča duša, ki	A
ki v otroškem srcu vstaja, kot trpeča duša,	ki	iz vic na svet prihaja, kakor izgubljena ptica	A
prsa boš šopek mi nageljnov rdečih in belih,	ki	solza iz tvojih oči jim rosila cvetoči bo kelih	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani