ki (2.301-2.400)

Pristopil sem. . / . / stran 61 . / ČLOVEK,	KI	SE JE ZATAKNIL ZA VPRAŠAJ Njegov vprašaj je	A
Vsem se je meglilo pred očmi od instalacije.	Ki	je bila človek.Živ.	A
Odmik od trenutka. Prahek v ušesu,	ki	je dobil ime. Nekoč, še v materi, ki pa je tudi	A
ušesu, ki je dobil ime. Nekoč, še v materi,	ki	pa je tudi sanjala ... KRTAČNI ODTISI S čevljev	A
sestavlja pesniško zbirko. Album naključnih pesmi,	ki	jih je diktirala pot.Užitek je bil velik.	A
je duša s krvjo, drugo je iskanje substance,	ki	odžeja, ki opijani telo.Generalna čreda obrazcev	A
krvjo, drugo je iskanje substance, ki odžeja,	ki	opijani telo.Generalna čreda obrazcev proti	A
črkah, v zaporedju besed, v pomenih nemara,	ki	se bodo kopičili v zavednem.Mogoče se bova celo	A
se je, da se skušava prepričevati. Kot sonce,	ki	z žarki premaguje mraz.Aspekti so se kresali	A
ponovljivi obrazi, na drugi pa množica krempljev,	ki	diktirajo pravilnik, kodeks.Vsa umetnost je	A
je vse bolj plinasto, objem astralen, glas,	ki	ga pulziram, je zravnan po moško ... Vtisi Črički	A
metuljčki, od včeraj nasmejani. Še se vidi ženska,	ki	brodi po Soči. Sedi.	A
ognjene fronte. Tak direndaj za okroglo obleko,	ki	za vedno obleži na obrežju. Najprej milijoni	A
špicah, v čipkah, v brezmejni lepoti. V ljubezen,	ki	jo redko izgovorim, kapljajo ribe. Razmerje	A
S hektom nektarja v zalogah. Klavir,	ki	žvenketa, je del hriba. Mamice iz jušnih kock	A
še, le mrzla sled odtekanja, beg v spremembo,	ki	je kot ljubezen spolzka. Njena obljuba Zajetje	A
megla ovija med škarpami divje hoje. Misel,	ki	spi do pomladi, je vzhičen vihar.Duh rohni.	A
Ustoličenje svobode, slina brez ritma, vaga,	ki	meri arzis in tezis.In volja do noči.	A
stran 30 . / Roka Nekje je vedno nežna roka,	ki	me treplja. Trenirana roka.	A
dotiki izkušenj, zavetje in poljubi prstov,	ki	jim ne poznam obraza ... Preplah duše in pijane	A
/ stran 31 . / Njeno in tekoče Jaz sem,	ki	sem, ot(r)ok sredi peščene obale.Kolesar pod	A
obzorje ‒ iz pravzroka presekan prostor. Jaz,	ki	sem jaz, vidim njeno delo ‒ gibljiv svet. Za	A
rožnate igrivosti. Narcisoidnost trenutka ‒ zver,	ki	je breja aprila. Grozdje ptičjih melodij ‒ renesansa	A
čapelj ‒ krivica je biti sam. Rumeno morje,	ki	si sredi zelenja ... Deseti april Kot njiva	A
Donosi Tvoji donosi so peski na obalah,	ki	jih črpa mož ... Navrži gradiv, Soča, izpljuni	A
Golo Prebiranje besed od včeraj ‒ praznina,	ki	pita praznino. Srce se širi, razteza ‒ neka	A
konca zajezikana. Jezen sem nate, deklica,	ki	si že davno posušen plamen, jezen sem nate,	A
davno posušen plamen, jezen sem nate, deček,	ki	si že davno trebušasti kamen. Jutranji zvarek	A
sam vsili naslov, je pesem zagotovo prizma,	ki	preceja sonce ... Prve kose so že obležale.	A
mehkobe v njegovem kožuščku. Svet pa trda kripta,	ki	prede labirinte. Neimenovana zloba, ki lomi	A
kripta, ki prede labirinte. Neimenovana zloba,	ki	lomi igrive trenutke. Na koncu so vse modrosti	A
/ stran 59 . / Odpustki Odpuščam sanjam,	ki	mi odjedajo luno. Odpuščam telesu, ki mi narahlo	A
sanjam, ki mi odjedajo luno. Odpuščam telesu,	ki	mi narahlo odmira. Odpuščam deklicam, ki pomladi	A
ki mi narahlo odmira. Odpuščam deklicam,	ki	pomladi cvetijo. Odpuščam vetru, ki je neviden	A
deklicam, ki pomladi cvetijo. Odpuščam vetru,	ki	je neviden. Odpuščam strahu, ki se stopnjuje	A
Odpuščam vetru, ki je neviden. Odpuščam strahu,	ki	se stopnjuje. Odpuščam angelom, ki so metulji	A
strahu, ki se stopnjuje. Odpuščam angelom,	ki	so metulji brez krvi. Tiha sila Deluje kot	A
roba gozda. Pomahaš mu v slovo, kakor dečku,	ki	odhaja na fronto ‒ razprši se v nič. Prhek kot	A
ritmom moje razredčenosti. Ena sama moralka,	ki	se razliva po produ urbane puščave.Zveza samot	A
/ Jutro Prebodena stena neba ‒ svetloba,	ki	seže do korenin. Macesni se lesketajo v rosnih	A
. / . / stran 70 . / Živa noč Roj zvezd,	ki	bezljajo po nebu kot preplašene muhe. Goreči	A
Oj pridi, rešenik, drhal razpodi nesveto nam,	ki	se redí in pase, a ljudstvo po puščavi lačno	A
ljudem zadosti, pri nas še osmi, nove je osnove,	ki	»sveto poprváčenje« se zove; obilost v njem	A
njem prejema se modrosti. Oj blagor njemu,	ki	je med prvake, ki v bratovščino je sprejet izbrano	A
modrosti. Oj blagor njemu, ki je med prvake,	ki	v bratovščino je sprejet izbrano, med strice	A
je malo; kako si tem sleparjem v roke palo,	ki	te v pogubo vodijo dosledno? Pred svetom sramoté	A
gospodari ta zarod, samopriden in nesramen,	ki	prid le in dobiček mu je mari! Ti prosiš kruha	A
IX »Sinú« puščica tretja naj zadene. Ti,	ki	ime ti je italijansko in v žilah sókrvco imaš	A
zate. Visoke misli svoje in globoke in vzore,	ki	rodé se v tvoji glavi, zavil si nam v pastete	A
da nam le delaš dobre cmoke, če cmok si sam,	ki	se težkó prebavi! XII Bog plati Vam nauke	A
Lepó sem pesem hotel Vam zapeti za hvalo,	ki	iz srca mi izvira; zdaj vidim, prave nisem znal	A
zdi to smešno? sveta gorjé tajite neutesno,	ki	vsi pod njim zdihujejo narodi! Vam dobro se	A
dé, če drug se poleg naju trudi! Kragulja,	ki	človeštvu kljuje rane, gospod profesor ‒ ne	A
on od slovenščine mladost odganja, mladost,	ki	nam tolažba je in nada! XV Vrtí, spreminja	A
Ko tožil sem o žalostni usodi dežele naše,	ki	jo síni plenijo, najboljši síni, kakor sami	A
za silo, ne štejem se za to še med krojače,	ki	suknje, plašče delajo in hlače, zakaj?‒ Saj	A
modrost zajema mladina ter navdušenje si vnema,	ki	ne vgasí življenje ga viharno. Učenje tvoje	A
hočeš zabavljáti mi, sirota? Ti, srakoper,	ki	še za stáro skaka? Med perjem še cvetè ti »mišja	A
XXXV Posebne so kreposti škapulirja,	ki,	čujem, nosiš ga na golem vrati, ti najpobožnejši	A
enem, vzeti ne dadé si je; s strupenim želom,	ki	jim zad v telesi je, boré se hrabro v máhovem	A
Ni sram, prvaki, strašne vas ubožnosti? Vi,	ki	samí se stavite najviše, povejte mi, kedo iz	A
ni dela, kjer potreba je modrosti; ni verza,	ki	ne žalil bi ušesa, ni spisa strokovnjaške učenosti	A
Bolezen nova, grdo oportunstvo! Močvir,	ki	že topiš nam v kali nade, ki v te zagazil je	A
oportunstvo! Močvir, ki že topiš nam v kali nade,	ki	v te zagazil je Sloven do brade: kako naj ti	A
Slovanih, znanstvo, storilo vaše je neotesanstvo,	ki	nas v sramoto vedno bolj pogreza. Svet čuje	A
pomočka jaz ne vidim taki škodi; za upom zrem,	ki	plava mi po vodi; prvak, poglej, to tvoja je	A
XLVI Molčanje lepo res je, modro delo,	ki	misli: kar ne peče te, ne gási! z njim človek	A
so časi, da jasna, krepka se beseda zglasi,	ki	reče: To je črno, to je belo! Da vse nam gre	A
objema te; Naj v strúp se méd mu spreobrne,	Ki	ga iz tvojih ust pijè! „Boš, ljubica! me prenočila	A
trudne žé so mi nogé; Počitka dala boš siroti,	Ki,	kam bi terkat šel, ne vé?” „Oj sem, oj sem,	A
nisi mi branila ti. Zedinjene so solze lile,	Ki	sva jokala jih obá; Zedinjene so lahko sprale	A
vprašala me plahó: „Kaj solza, dragi! ta pomeni,	Ki	bistro ti oko kalí? Kaj nisi srečen, imaš drugo	A
bistro ti oko kalí? Kaj nisi srečen, imaš drugo,	Ki	zánjo serce ti gori?” „Imám, imám jo, drugo	A
serce ti gori?” „Imám, imám jo, drugo ljubo,	Ki	zanjo serce mi gorí; Al, oh! nesrečna je in	A
res ti dal serce? Saj še meni sitnost déla,	Ki	sem bolj mu vajen že. Serce moje ni medéno,	A
naju nič ne bo; Zaspé tam tudi pevske sanje,	Ki	zdaj miru ti ne dadó. Ne kamna drazega, ne križa	A
sina; Up v mladem sercu ‒‒ to je last edina,	Ki	si na daljno pot mi jo zročila. In vendar, glej	A
Kaj si mi tako težkó, Kadar slišiš kje otroka,	Ki	za materjo se joka, Ki mu v zémljo jo nesó.	A
Kadar slišiš kje otroka, Ki za materjo se joka,	Ki	mu v zémljo jo nesó.‒‒	A
goščavi pel; Sladkó je v cvetji seč duhtela,	Ki	mrak jo tihi je objél. Na polje hladna rosa	A
se mi vdala, Ti nar blažji izmed žén! Ti,	ki	v mladih persih vžgala Nevgasljiv si mi plamen	A
drugam Urna me popelje cesta. Kakor tica,	ki	leti Čez goré in čez planine, Kraje gledam in	A
strani, Pol vsmiljeno, pol radovédno, Popotnika,	ki	se pri vas mudi, Ti dékle ljubezni vredno!	A
naj obilo, Pa kmalu s tabo združi naj otroka,	Ki	serčno ti pošilja pozdravilo, Ki, koder hodi	A
naj otroka, Ki serčno ti pošilja pozdravilo,	Ki,	koder hodi, za tabo se joka, Ko dete, ki je	A
pozdravilo, Ki, koder hodi, za tabo se joka, Ko dete,	ki	je mater izgubilo. Koblenz Rena voda, lepa	A
lepa voda! Zapeljivo se smehljaj Tujcu se,	ki	ga osoda V rajski tvoj zanesla kraj. Tujcu,	A
ga osoda V rajski tvoj zanesla kraj. Tujcu,	ki	po svetu roma, Ki ga zvesto spremlja z doma	A
tvoj zanesla kraj. Tujcu, ki po svetu roma,	Ki	ga zvesto spremlja z doma Čez doline, čez goré	A
gledam, lepa voda? Oh! spominjam se naroda,	Ki	se tu še bolj mi smili! ‒ Kaj sloniš, ti lepa	A
káj zate jih gorí! Vrednih lepega telesa,	Ki	ti v solzah se topi. Oh! odpusti tém besedam	A
bi glas; Enkrát še petje prepelice Med žitom,	ki	hiti že v klas. Rad glédal čedo bi po griči	A
klas. Rad glédal čedo bi po griči, Pastirja	ki	med njó sedi; In v gnejzdu gledal na germici	A
Ko gledam te, zelena njiva!	Ki	v klasje ti latí gredó, Kaj žalost mi sercé	A
življenje vživa, Saj pride kmalu drug za njim,	Ki	bo govoril tebi, njiva! Takó, ko jaz zdaj govorim	A
meni tukaj mesta, Rokó podajam ti v slovó. On,	ki	človeška serca sodi, Vé ‒ žale misli v mojem	A
mojem ni; Ti srečna, s tábo srečen bodi, On,	ki	ti zanj sercé gorí. Zadosti, da je eden srečen	A
kalil čez nekaj let Serce in jasne oči dekleta,	Ki	reva v ljubezni bo zate vneta, Da več se smijal	A
globoka; Po meni bo klicalo glasno sercé, Ko dete,	ki	se po materi joka. Zastonj tolažba! mogoče ne	A
Zdaj, ko se vračam v rojstni kraj. Germovje,	ki	je redko sralo, Košato bó zdaj in gostó; In	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani