Ko ljubezni palo bode zagrinjalo, moje zadnje perje bo na tleh ležalo.
»Naj vso svojo silo burja name žene, vendar vsako pómlad veje so zelene; ali črv pod kožo, ki redi se z mano, on za smrt gotovo vsekal mi je rano.« Tak v večernem mraku mehka lipa plaka, trdi hrast se smeje in nje pada čaka.