do (1.501-1.600)

zelenkasta srajca, ta ima rokave spodvihane	do	komolcev, ki molijo stran.Dlani so pod temenom	A
zvitega jopiča. Ne premakne se in Maks gre mimo,	do	konca, do zidu. In zdaj so se tudi živali preselile	A
Ne premakne se in Maks gre mimo, do konca,	do	zidu. In zdaj so se tudi živali preselile nekam	A
tvojega obraza globlja od usmiljenja, ki ga čutiš	do	samega sebe.In veš, da v luči, ki sveti s posteljne	A
spočeto grgranje. Spet viha rokave, skoraj	do	ramen, ko pa vidi, da ne gre več, začnejo njegovi	A
da je tudi sam še ranljiv, to se pravi, da ni	do	dna prečistil spominske skrinje in da še leži	A
imeti še zemljo, ki ga nosi, in če ti ni zadosti	do	Postojne, odkorakaš naprej!In prekleto še zato	A
stran 118 . \/ zgodba šele priti, ker se je	do	zdaj spoznal samo z enim poglavjem, ki gotovo	A
nejasnega kolobarja tu notri. Nepoznan greh vse	do	zdaj.Vse do zdaj, ko je krivda vidna, zgoščena	A
Nepoznan greh vse do zdaj. Vse	do	zdaj, ko je krivda vidna, zgoščena v njenem	A
preteklost skozi okence kakor skozi režo, ki je bila	do	zdaj samo na videz odprta v lombardsko noč.	A
zdaj še opravljaš svojo potrebo brez dolžnosti	do	domovine. Dolžnost!	A
dvomov, ta pa udobno plete svoje čvekanje. In	do	obupa klavrno je, če človek pomisli, da so povodnji	A
saj tudi tega nisem razločno hotel.« »Ko si	do	kraja obračunal s preteklostjo, se ne smeš več	A
k vojakom -« Kolesar je šel mimo in od časa	do	časa pozvonil, čeprav je bila ulica prazna;	A
počasi pokveke, bojazljivci, potuhnjenci. Vse	do	tedaj, ko ti to ali ono naključje ne pokaže	A
takrat si rešen. Ne, ne, počakaj, da povem	do	kraja.Takrat si rešen.	A
so majhen spomenik bratom, ki jih je ljubezen	do	rodnega mesta pripeljala v tovarno smrti in	A
okostje na stolček, ker mu drugače ne more priti	do	koraka.»Daj, stari!« mu kriči, a suhi kip se	A
stopal, ki izginjajo v pari in se stegujejo	do	poslednje meje sveta. Na njihovo hlipanje cepajo	A
svitom brizga roža tenkih curkov, ko morajo	do	pasu nagi podstavljati gole glave ledeni mokroti	A
mraz popustil. Blokaš pa se premika od vrste	do	vrste, škili z očesom, da bi ugotovil neoporečno	A
na gornji in na tisti še više gori, takó vse	do	vrha.In oči strmijo navzgor v pričakovanju,	A
na vrh, kamor ga kličejo besede, ki od časa	do	časa priletavajo in so temni, brneči lapili	A
zgibu hrbta odziv čustva na neko dejanje vse gor	do	vrst, ki so na najvišji terasi in so priče.	A
spremljala polzenje življenja navzdol po terasah	do	tiste najnižje s pečjo; in še globlja tišina	A
niti glasu svojih bosih stopal. Nagi, s srajco	do	votlega koraka; in ko tavajo čez teraso, krilijo	A
jim je ostala samo mreža koščic. In pritavajo	do	stopnic in začnejo grebsti navzgor po bregu	A
potem se otrdeli krak nenadoma po žabje sproži	do	naslednje stopnice in lupinar se razkoračen	A
vse gor po bregu vrsta plazilcev, ki od časa	do	časa vzdignejo gole želvine glave v naporu,	A
niso že teden dni nič jedli, a njihova telesa	do	odhoda iz taborišča niso bila lačna; je namreč	A
odprtine so sedeli suhci s hlačniki spodvihanimi	do	kolen, ko da so povlekli z nog zebrasto kožo	A
dotaknil tal, njegovi hlačniki zdrknejo dol	do	lesenih cokel, da se prikaže njegova zadnjica	A
pravi, naj vidi, kakó tovariško je naše razmerje	do	smrti, posebno ker ni pred vstopom v krematorijski	A
iz lepenke v roki. . /\ .. stran 185 . \/	Do	polovice je bil napolnjen z rižem in njemu se	A
tem spoštovanju najbrž ni veliko spoštovanja	do	uničenih ljudi. In še je objemal z dlanmi toplo	A
srebrni zrak nad paštni in vinogradi vse dol	do	školjev in do še deviškega morja. A prav zato	A
nad paštni in vinogradi vse dol do školjev in	do	še deviškega morja. A prav zato, ker se je ta	A
tal pogledala, ne da bi premaknila glavo. »	Do	pekla se bo valila,« je rekla in se nasmehnila	A
bo valila,« je rekla in se nasmehnila. »Prav	do	pekla.« Še zmeraj je bilo slišati bobnenje;	A
sonce je belo na morski gladini daleč proč, vse	do	Gradeža in čez, vse do Benetk in do Dolomitov	A
gladini daleč proč, vse do Gradeža in čez, vse	do	Benetk in do Dolomitov, bi človek rekel.Sonce	A
proč, vse do Gradeža in čez, vse do Benetk in	do	Dolomitov, bi človek rekel.Sonce pa je spet	A
greti ves popoldan v postelji in gledati film	do	noči. -Ni slabo, - je resno rekel voznik, ko	A
tem pogledom, nad takšnim pogledom, ki ga ni	do	tega hipa še nikdar srečala. Njene rumene zenice	A
lesket v vse smeri, ampak določena pot od sonca	do	brega. »Ko sem bila majhna?« je zdaj nepričakovano	A
napete popke in cvete vse navzdol po brežini	do	morja.A prav zato, ker se ta gotovost takó brez	A
Stara žametna blazina!« je rekla. Ko sta prišla	do	širokega belkastega školja, ki je kakor mogočen	A
široko srebrno pot čez vse prostrano morje prav	do	njenega školja, do njenih nog, ki visijo z njega	A
vse prostrano morje prav do njenega školja,	do	njenih nog, ki visijo z njega.Tedaj je naenkrat	A
in pošiljalo biserno pot čez vse morje prav	do	školja, kjer se je otroško in srečno smehljala	A
sinjim kimonom. Ob sinji barvi pride seve zelo	do	izraza črnina las, ob teh pa prosojnost belega	A
morju, in teran razlit čez ves Trst od Opčin	do	morja po kamnitnem bregu.Nato še zadnji žarki	A
In Laura se smeje, se vrže vznak in odplava	do	bližnje skale. Sedèl je za rjavo mizico ob oknu	A
hiši, bi bilo vse preprosto. Spustila bi nit	do	njegovega okna in bi navezal listek nanjo.Potem	A
železnimi obroči koles, in Branku ni več dosti	do	kopanja. Spredaj pa dva sedita na ojesu, da	A
Renato je zapustil ciganski ogenj in splaval	do	školja.Vrgel se je z glavo v vodo in zagrabil	A
ki ga ima skritega na hrbtu. »Stekel bo dol	do	ceste in spet nazaj!« In čakajo, da Carleto	A
»In ta?« vpraša. »Tekel bo	do	proda in zaklical: ‚Živio morje!’« »Ne.	A
»Ne. Splaval bo	do	školja, stopil nanj in šele potem zaklical:	A
je rekel Renato. Tedaj je Bruno že priplaval	do	skale in se vzpel nanjo. Zamahnil je z rokami	A
deležna njegovih zaupljivosti; spoštljiv je	do	nje, žentlemensko obziren, a to je tudi vse	A
na upanje; so rekli, da je hodil od stojnice	do	stojnice, ko bi moral plačati menico, in da	A
velika trudnost, da sem mislil, kakó se bom	do	kraja odpočil, pa na ženo sem pomislil in se	A
moral vstati in sem že mislil, da ne bom prišel	do	okna, ker je bila glava železna krogla, ki mi	A
ki mi je lezla proti tlom, a sem moral priti	do	okna, ker bi sicer res šel vonj na stopnice	A
266 . \/ KAKI Sestri Marici v spomin Viš,	do	danes nisem vedel, zakaj so mi ta jabolka takó	A
Da je takó visok in takó mlad.	Do	ramen sem mu segala!O, nič bi mi ne bilo mar	A
kakor da predava. . /\ .. stran 277 . \/ Vse	do	tistega hipa, ko mi je povedal, da je brezposeln	A
jaz brez moči. O, ne zato, ker bi svoj odnos	do	njega v čemerkoli spremenila.Ne, ne!	A
včeraj in predvčerajšnjim in vsak dan vse nazaj	do	srede poletja. »Včeraj so šli možje na lov,	A
vendar se preriva skozi vse ovire, da bi prišel	do	zaupanja kakor do poroštva.Reven nič prijateljstvo	A
skozi vse ovire, da bi prišel do zaupanja kakor	do	poroštva.Reven nič prijateljstvo in vse take	A
je hkrati razumna in igriva. In rahločutna,	do	skrajnih odtenkov prefinjeno rahločutna.In moški	A
predstavi. In zdaj ta lasuljar, ki si pomaga	do	ekstaze z božanjem njenih las. »Pridi!«	A
Da, si med tem misli, narediti, da bi prišla	do	samozavesti. Ne kot plesalka, to zavest ima	A
si je rekel, tudi če pripravljaš drugemu pot	do	ljubezni.Imej ti dve jezerci otroške luči.	A
A jo bo vendar iskal. Pa čeprav ji ni nič	do	tega.Nič od niča ji je vse to njegovo na videz	A
rekel Riko in prijel za vrat pletenko, ki je	do	zdaj čepela pod pazduho.Takó mu visi na koncu	A
meni nič tebi nič. A je takšna, ne prideš ji	do	živega.Dekliški čar, ki se je nanj cepila nagajivost	A
veji in ju upogiba z močnimi sunki, da bi ju	do	kraja odlomila, ker sta pravzaprav v sklepu	A
nasprotnika, a je vendar samovšečno usmiljen	do	njega. »Zavijte ga v plahto,« je otroško udobrovolje	A
bil portič; tam so bili na bregu od drevesa	do	drevesa razobešeni pajčolani mrež.Vse kakor	A
iskrenostjo je seveda obžaloval njegovo smrt,	do	nje pa ni mogel imeti tiste resnične ginjenosti	A
to sedaj čutita oba, samo da ne pride nikdar	do	odkritega spora.Najhuje je bilo, ko je bil,	A
in skrit dvoboj, ki ga nikoli nista izvedla	do	kraja, do dokončnih udarcev.Danes pa prevladuje	A
dvoboj, ki ga nikoli nista izvedla do kraja,	do	dokončnih udarcev.Danes pa prevladuje presenečenje	A
prikimala. »Kakor drevesa so rasli z borjača	do	oken, cveti pa so bili nenavadno veliki.Človeku	A
presenečena skušala zadržati. »Saj bom še prišel,	do	večernega avtobusa je še čas!« »Pa na kosilo	A
tako kakor nekoč mreže razpotegnjene od drevesa	do	drevesa, a hišice, ki so obkrožale tržič, so	A
ironija ni bila še docela omajala njene ljubezni	do	tirana. »Nisi slišala, kaj je povedal radio	A
Tak dan! Šel je	do	konca tržiča, do tam, kjer so majhne hišice	A
Tak dan! Šel je do konca tržiča,	do	tam, kjer so majhne hišice segale do vode in	A
tržiča, do tam, kjer so majhne hišice segale	do	vode in kjer je nato razkošna vila stegovala	A
zalije nizka in prozorna voda, ki sega kopalkam	do	gležnjev... Zatem se tisti rtič, ki ima samotni	A
zahtevala, da naj zataji svoj rodni jezik. Da bi	do	te spremembe čimprej prišlo, je potem črni režim	A
skušali upreti, so bili polni zapori od Kopra	do	Messine; kdor pa je na silo odgovoril s silo	A
obnavljanju čutenja novega najdenja ga od časa	do	časa skoraj prisilita, da mora zdoma, da se	A
potoval po svetli gladini od enega lesenega pomola	do	drugega lesenega pomola. Maščevanje na čast	A
apostolsko živčna. »On vam zna razložiti vse	do	pičice, kako in kaj.Hm, ne boste rekli, da ni	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani