do (1.301-1.400)

meščanske politične stranke niso videle dlje kot	do	z okupatorjem dogovorjene oborožene samozaščite	A
november 1943), Jalta (februar 1945). 85 Vse	do	zadnjega je bila v Mihajlovičevi politiki, ki	A
vojske. To je JLA tudi v resnici počela vse	do	maršalove smrti!Omogočala mu je neomejeno izvrševanj	A
unitaristične armade se je sesula še preden je prišlo	do	tragedije katastrofalnih razsežnosti.92	A
kasneje reorganizirala v Slovensko vojsko. 92	Do	7. julija 1991: Ujeti vojaki JLA 2.405, ujeti	A
mrtvi tujci 10. . / . / stran 88 . / Prišlo je	do	prekinitve ognja in na Brionih je bil sprejet	A
Deklaracija. Uveljavljanje samostojnosti se zaustavi	do	8. oktobra 1991. 25. oktobra JLA zapusti ozemlje	A
25. oktobra JLA zapusti ozemlje Slovenije.	Do	konca leta prizna Slovenijo že 10 držav, januarja	A
človekovih pravic, vključno s pravico narodov	do	samoodločbe v skladu z Ustanovno listino Združenih	A
da med jugoslovanskimi republikami ni prišlo	do	sporazuma, ki bi omogočil osamosvojitev republik	A
nekatere druge stalnice 7 2 Najstarejša doba ‒	do	našega štetja 13 3 Prvo tisočletje ‒ prehod	A
fevdalizem 23 4 Drugo tisočletje ‒ od fevdalizma	do	industrijske in socialne revolucije 44 5 Prehod	A
gorja zelo daleč nazaj v zgodovino, pravzaprav	do	samega začetka težke usode vseh slovenskih ljudi	A
italijanska obmejna provinca in se razširi od Trsta	do	Kanina in Mangrta in Snežnika.In da je gorje	A
na pol razdrapana gmajnica. Vrvi od kolca	do	kolca in na vrveh perilo, ki se suši.Perilo	A
je pod gmajno visok, zato se vzpenja od hišic	do	ceste most s stopničkami na obeh straneh; onstran	A
je bela cesta in spet zid. Pod njim se blešči	do	morja labirint tračnic. Majhne lokomotive sopihajo	A
vzporednima rokama merijo razdaljo od stopal	do	dna.Potem se spustijo dol, in ko se bose noge	A
obrne glavo in pregleduje cesto. Na desno vse	do	Lloydovega stolpa.Na levo vse do širokega mosta	A
desno vse do Lloydovega stolpa. Na levo vse	do	širokega mosta, ki vodi cesto čez tračnice.	A
opazil Lojzka, ki je tekel ob zidku in se od časa	do	časa ozrl. »Stoj!« je zavpil.	A
gospod stražnik, da je treba z nečim kuriti? A	do	zdaj mi res ni še prinesel, ne, do zdaj ne še	A
kuriti? A do zdaj mi res ni še prinesel, ne,	do	zdaj ne še, gospod stražnik.« On pa se spušča	A
tisti noči, ko so rešeni mornarji priplavali	do	skladišč Nove luke in potrkali na vrata njihovih	A
njihovimi hišicami je morje, a tam ne morejo	do	njega, čeprav ga imajo pred nosom; Nova luka	A
In griči imajo hišice po pobočjih, vse gor	do	grebena in čez, po sredi pa se svetijo tračnice	A
palač ob Velikem trgu in se po Kanalu prerine	do	trga ob Rusem mostu.Prav do stojnic in branjevk	A
Kanalu prerine do trga ob Rusem mostu. Prav	do	stojnic in branjevk se prerine. Vračali so se	A
kujejo in brusijo ves dan in vse dni. Ves dan	do	petih popoldne, tedaj se slečejo do pasu in	A
Ves dan do petih popoldne, tedaj se slečejo	do	pasu in se ob pipi umivajo in so židane volje	A
umivajo pred mehanično delavnico. Od januarja	do	decembra sužnja staremu svečeniku, od jutra	A
decembra sužnja staremu svečeniku, od jutra	do	noči, iz dneva v dan mladost, ki se odteka ob	A
Ležali so vznak na ploščicah in se drsali od mize	do	štedilnika in nato spet k mizi.Gledali so s	A
pa so bili silni vojščaki, ko so prišli vse	do	obale Jadranskega morja.In še potem so bili	A
»Nehvaležnica.« In oddrsal je copate	do	svoje sobe, do kuhinje in spet nazaj in si mencal	A
Nehvaležnica.« In oddrsal je copate do svoje sobe,	do	kuhinje in spet nazaj in si mencal roke.Potem	A
razširila na morju kakor zvon, spodaj pa so zažarele	do	kolen dolge rdeče hlače.Ali pa veseli na ulici	A
tih onkraj železnih zastorov, ki so potegnjeni	do	tal, da ne bo nihče motil Miklavža. Takó so	A
ki ima orožje vrh čela. In takó jo poriva	do	vrat. Do podboja.	A
In takó jo poriva do vrat.	Do	podboja.Do železnega kavlja obešalnika.	A
Do podboja.	Do	železnega kavlja obešalnika.In njegovo čelo	A
pravoslavne cerkve in smuknil vzdolž roba Kanala	do	morja.V nasprotni smeri pa sapa mršči v Kanalu	A
vodo med vrstama čolnov ob bregu. In od tedaj	do	poldneva je direndaj na trgu. In komaj opoldan	A
možicelj se nerodno opleta. Sivkasto srajco ima	do	pasu odpeto, prsi in želodec sta črno poraščena	A
so se drenjale. In tehtnica ni mogla priti	do	sape.Ivanka pa je rezala, tehtala in štela denar	A
ženo. Reci ji, naj pohiti, pa je gotovo ne bo	do	enajstih!In vendar vé, da mora v šolo, da ga	A
na maslo izza črne tenčice, ki ji je visela	do	ustnic. »Ali je dobro?«	A
debeli motvozi so potegnjeni s krovov parnikov	do	železnih čokov na pomolu.In poleti je tam voziček	A
zpodrezal. . /\ .. stran 139 . \/ 8 Na tihem je	do	zadnjega upal, da učitelj ne bo poklical njegovega	A
in se ni ozrl po očetu, drobil je dalje vse	do	Zelenega mostu.V Prosti luki je sameval Heluann	A
italijanske slovnice učil!« Besen je koračil	do	štedilnika in spet nazaj: »Zakaj pa je bilo	A
mati ne slišala očetovih besed. A Štefanu ni	do	prerekanja.Niti do slovarja.	A
A Štefanu ni do prerekanja. Niti	do	slovarja.K vragu naj gredo vsi slovarji in naloge	A
srajco in odvil pipo, da je voda brizgnila.	Do	pasu gol se je nato upognil k curku. Roki sta	A
curku. . /\ .. stran 148 . \/ Roki sta rjavi	do	zapestij, prav takó sta mu zagorela obraz in	A
in svetlorumen lim se razliva po poljih, leze	do	ležišča, se vzdiguje do ust, jih zaliva, zaliva	A
razliva po poljih, leze do ležišča, se vzdiguje	do	ust, jih zaliva, zaliva grlo »Ne, ne!« In se	A
poganjali kakor dirkači, ki jih od kilometra	do	kilometra bolj in bolj razvnema zavest bližnjega	A
človek skoraj mislil, da hodi z njim iz odpora	do	črnosrajčnikov, s katerimi se je bila stepla	A
stran 174 . \/ Neke noči je prišel Rudi celó	do	vrat njune sobe.Skočila je bila že prej s postelje	A
vseh ista naga vlačuga, s črnimi nogavicami	do	kolen, sedi na robu divana, pred njo moški	A
divana, pred njo moški »To so ti slike, a?«	Do	tistega hipa si ne bi bila nikoli mislila, da	A
Tiste dni je bila prizanesljiva v svojih mislih	do	Fani.To je, ni je bilo takó nedopovedno strah	A
njo oddaja radio Mussolinijev govor in od časa	do	časa zalije hrum množice njegov zadirčen stavek	A
spet tišina med hišami; tišina od morja vse	do	križišča in do naslednjega križišča.Samo vlažna	A
morja vse do . /\ .. stran 203 . \/ križišča in	do	naslednjega križišča.Samo vlažna in slana sapa	A
počivanje. Morda zato, da preizkusijo od časa	do	časa svojo silo in ugneteno strast, da se odtešijo	A
samo rdečo in razbeljeno strugo čez pristan	do	brega. Čolni so levo in desno te škrlatne poti	A
vsa prijateljstva, ki so bila edino bogastvo	do	zdaj v njem.Kje je Lucia?	A
Srečko! Srečko! Od tržaškega obrežja	do	tu, do Ukvanske planine zmeraj Felice in Felice	A
Srečko! Srečko! Od tržaškega obrežja do tu,	do	Ukvanske planine zmeraj Felice in Felice!Zdaj	A
okoli njega, ki se klavrno drži in se od časa	do	časa tudi nasmehne: tujec, ki se dela, ko da	A
Srečko?« To je že od sile, je pomislil in stopil	do	okna in spet nazaj. To je od sile, da plešeš	A
svoji skrbi za morje in v še večji ljubezni	do	planin.Je kakor on na pol poti v zamaknjenju	A
labirint, si je rekel in hodil po sobi od okna	do	vrat.Labirint!	A
Rezi, naj bo! . /\ .. stran 221 . \/ Tudi on	do	zdaj: zmeraj Emilio, kakor italijanski deček	A
‚Torej nisi naš?’ In	do	zdaj? ali sem bil v čem prikrajšan, ker nisem	A
visokega, z jezo v očeh, z roko, ki gre od časa	do	časa k lasem.Zakaj sprašuje to, kar že vé?	A
bele skale v eno samo črto, v dolg kazalec vse	do	njega, črnega pajka na koroških tleh. In pajek	A
se upré in hkrati čuti, da mu Srečko ne more	do	živega, da ostaja nekje izven njega.A zdaj se	A
‚naš’, ker je komaj na sredi poti od Emilia	do	Milka. Filmžurnal številka 2450, ker zdaj je	A
Goldonijevega trga šel preko griča Sv. Vida	do	Martovega polja. Kmalu bo dokončana cesta, ki	A
polja. Kmalu bo dokončana cesta, ki bo peljala	do	Miramarskega gradu. TRST MORJE MORJE O, zavedati	A
utrgal v njem in da ne bi ogledalo utonilo)	do	postelje.Nato je legel.	A
s tenkimi nožicami in dolgim vratom, ki sega	do	stropa.Med mizo in štedilnikom pa je klop in	A
bil, da ima stric puško, a nikoli ni prišel	do	tega, da bi jo videl.Navsezgodaj je splezal	A
vrata, in ki ju zvečer, ponoči pripelje spet	do	vrat te sobe. Zakaj je vstopil?	A
morje, belo kakor rjuhe in vendar mokro in prav	do	postelje valoví in on si oslini ustnice, da	A
grlom. Tedaj tipa ob sebi, da bi se dotipal	do	mame ob sebi, pa so tam samo hrapave rjuhe.	A
in tiha, da bi njegova zaupljivost našla pot	do	nje.A obenem je tudi pomirjena zaradi njegove	A
ko je želel, naj se slovenski človek dokoplje	do	notranjega prebujenja, namesto da se razdaja	A
lahko primerjal to vijugasto cesto od Schirmecka	do	Struthofa.Saj, prikazale so se mi že serpentine	A
zbranosti, ki bi v nji človek našel pristno razmerje	do	zemlje in morja, do mestnih ulic in njihovih	A
človek našel pristno razmerje do zemlje in morja,	do	mestnih ulic in njihovih hiš in prav tako do	A
do mestnih ulic in njihovih hiš in prav tako	do	obrazov in oseb, ki mu jih približa življenje	A
češčenju sredi gomazečih teles, ki jim srajca sega	do	popka, medtem ko glave brez las kdove zakaj	A
se ustavila na dolgem kablu, šla vzdolž njega	do	žarnice in do suhega koraka, obenem pa ujela	A
dolgem kablu, šla vzdolž njega do žarnice in	do	suhega koraka, obenem pa ujela obrite glave	A
nasmehnil, kakor da je Jean odkril nekaj, česar se	do	tistega trenutka nisem zavedel.Zakaj kje je	A
katerega je moral . /\ .. stran 32 . \/ leči	do	pasa nag tisti, ki mu je potem bikovka mesarila	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani