do (1.001-1.100)

bo cela knjiga, koj jo pošljem do Ljubljane,	do	bukvarja, da jo tiska in razpošlje na vse kraje	A
nebó, kar dans pobratimi pojó! Naj se od ust	do	ust razlega, kar tu med nami vsak prisega: da	A
ljubica, saj že na koncu pota sva.« In ko	do	Kolpe prihiti, na strmem bregu obstoji. Iz vôde	A
povzdigne se burja ter vije viharna in brije	do	morja, tak dvigne se trop in tak k bregu vihrá	A
V dlani mi bodo ptice črne sedle, v vodi bom	do	kolen. V laseh imam prostor za rožo črno, bel	A
Nastane luč.	Do	križišča sva prišla, telesa vseh so razjedena	A
časov. Le obrazi so tuji, se nagnem daleč	do	prelazov. Izgubila bom sliko, črni cvet, znak	A
nebesni obok, ker svet postaja megleni nasad.	Do	tu, od tu dalje ni več iskanj, le roža črna	A
otroki gorja? Sva nesla bleščavo v dar, prav	do	višin. Polja so gorela, hrepenela ‒ čas je za	A
Grobarja vesoljnega roka je opravila izkop	do	dna ‒ jutro bo. S smehom bova vrt rosila, vrt	A
Življenja željnost. Veselje	do	življenja. Kaj nam priznanje!	A
se na vse strani! Stoletje se stiska, zaprt	do	vratu na dežju stojim, ko da nisem jaz. Ob oknu	A
BITI. Resnica je pri nas, in ako ji pomagamo	do	vstajenja, je s tem že rešen problem življenja	A
Društvo narodov laž. Včasih, ko sem obupan	do	smrti, pomislim nate, bela deklica. Vsi vtisi	A
beli most! Dvignite prapore, da vzplapolajo	do	Bakrokožcev. On, Bakrokožec, čaka nas, čaka	A
kremen trd, kleši vanj z zobmi. To je volja	do	življenja. Če si bolan, sovraži in maščuj.	A
sokove večnost. Srebrno začrtane elipse drže	do	pomladišča. Postoj, brat!	A
sivo. Ljudje frfotajo kakor netopirji od kamna	do	kamna. Trudni od frfotanja.	A
svobodi razstrlo je roke drevo in raste z viharjem	do	sinjih nebes. Ecce homo S teboj govorim, pa	A
svetu. Čutim pogrezanje, konec sveta, daleč ni	do	razdejanja. Zebe me.	A
. / . / stran 28 . / Joj, kako dolgo je še	do	večera Joj, kako dolgo je še do večera, ki tih	A
dolgo je še do večera Joj, kako dolgo je še	do	večera, ki tih in zlat nas vabi iz kraja krivic	A
še utihnila bol srca? Joj, kako dolgo je še	do	večera ... Jutro na Krasu Sam grem po dolini kraški	A
I Bij nas po glavi, kruti trinog, da obudiš	do	sedaj nas brezbrižne, da nas napraviš hlapce	A
II Podor! Vse	do	tal in le tako vstal bo nov tempelj, bleščeč	A
a rasti krepkó! Umiraj samoten s sovraštvom	do	njih, usmiljenju njihovemu bodi tuj, bodi samoten	A
trpljenja beli Krist. . / . / stran 78 . / Pot	do	človeka Krute sile oblikovanja oblikovale so	A
Mislila je, da se bom strl. Ali duh, ki je v meni	do	zadnjega dne, bo klical: jaz se bom uprl! Rdeči	A
dekle, a ona ga ni ljubila nič. In rekla mu je:	do	jutri tu mora biti srce tvoje matere, da ga	A
in kot junak zavestno podrl sem iluzije prav	do	tal. Z očmi zaprtimi sem vse podiral in mislil	A
. / stran 105 . / Sopotniku Če si stopil	do	temnih globin, ne prižigaj luči ‒ jaz sovražim	A
globoka je hladna tema, potopi svojo bolest	do	dna! Kdo si?	A
tema srca, ki dobro dé, ona, ki sega od goré	do	goré, od morjá do morjá. Jaz ne varujem najlepših	A
dobro dé, ona, ki sega od goré do goré, od morjá	do	morjá. Jaz ne varujem najlepših sanj, moj grob	A
Le nekateri utopljenci ne morejo se potopiti	do	dna, do dna, a se ne morejo rešiti. Strašno	A
nekateri utopljenci ne morejo se potopiti do dna,	do	dna, a se ne morejo rešiti. Strašno je strmeti	A
vstajajo, padajo po veri, ki jih je dvigala	do	boga, a zdaj je utihnil sredi temè klic njegov	A
.............................. 228 Od Celja	do	Žalca .....................................	A
zapisan si v sredi srca in v srcu te bodem nosila	do	konca življenja svoj′ga.« Al′ me boš kaj rada	A
se razpenjajo. O, le naprej, o, le naprej,	do	brezkončnih krajev mej. Beri, beri rožmarin	A
fantje, le vstanite, drobno pisemce pošljite,	do	očeta, matere, do svoje sestre žalostne. Očka	A
drobno pisemce pošljite, do očeta, matere,	do	svoje sestre žalostne. Očka so na pragu stali	A
črni zemljici črvički beli so te bodo sneli	do	belih kosti.« Hiš′ca ob cest′ stoji Hiš′ca	A
kozarci, izpraznite se, da se bo vid′lo kozarcu	do	dna, da bom vid′la, kak′ fantič pit′ zna. Imam	A
planinca Kaj mi nuca planinca, če ne morem	do	nje? Kaj mi nuca moje dekle, če ne mara za me	A
pa druz′ga nalij!« Nalijmo si ga, izpijmo	do	dna, saj vince je sladko in zdravje nam da.	A
kljunčku nese pisemce, le nesi, nesi pisemce	do	moje ljubice. Ko pisemce prebrala je, prav milo	A
ce hoda je sama doma, zavoljo vode ne morem	do	nje. »Lahko noč bi ti voščila, pa se dela beli	A
ce hoda je sama doma, zavoljo vode ne morem	do	nje. Lan′ sem ji kupil cukra, kafeta Lan′	A
Veje raztezavala k nebu je visoko, meni pa je	do	srca segala globoko. Ptičice je lipica v senčico	A
tebe preč, . / . / stran 196 . / ker od jutra	do	večera se ne bova vid′la več. Dobre kose, mrzle	A
ure hoda je sama voda, zaradi vode nisem mogel	do	te! Moj fantič je na T′rolsko vandral Moj	A
sonca, ej, takih nima celi svet, pa pojdi tja	do	konca! Ne bom se možila, na v′soke gore Ne	A
ti bom dal. Oj, fantič ti, oj, fantič mlad,	do	zdaj si bil en fest soldat, do zdaj si sukal	A
fantič mlad, do zdaj si bil en fest soldat,	do	zdaj si sukal sabljico, zdaj boš pa ljubico	A
domov prišel. . / . / stran 229 . / Od Celja	do	Žalca Od Celja do Žalca je ravno polje, oj	A
stran 229 . / Od Celja do Žalca Od Celja	do	Žalca je ravno polje, oj, tam se sprehaja moj	A
lepe vode, še lepš′ je moj deklič, k′ ne morem	do	nje. Ko b′ Sav′co in Drav′co preplavati znal	A
fantič moj! . / . / stran 235 . / Ud Ribn′ce	do	Rakitn′ce Ud Ribn′ce do Rakitn′ce ne raste	A
235 . / Ud Ribn′ce do Rakitn′ce Ud Ribn′ce	do	Rakitn′ce ne raste druz′ga kot lejščevje, smo	A
melje gorjancem. Dečva čaka, dečva čaka od zore	do	mraka, ona mora, ona mora, pa mora gorjanca	A
Slovenec sem! Od zibeli	do	groba ne gane moja se zvestoba, s ponosom reči	A
Mnogo veselja res pomlad nam da, urno pa nas	do	poletja pelja, leto brž mine, jesen tud′ izgine	A
v zanko in past. Žvižga, prepeva si, ni mu	do	kron, nič mu za dinar ni, vse da zastonj. Sva	A
zdravice zdaj naglas! Kozarce si nalijmo, nalijmo	do	vrha, do dna ga vsi popijmo, ha, ha, do dna	A
naglas! Kozarce si nalijmo, nalijmo do vrha,	do	dna ga vsi popijmo, ha, ha, do dna, do dna!	A
nalijmo do vrha, do dna ga vsi popijmo, ha, ha,	do	dna, do dna! Slovenski zemlji prvi kozarec ta	A
vrha, do dna ga vsi popijmo, ha, ha, do dna,	do	dna! Slovenski zemlji prvi kozarec ta veljaj	A
vsi trije, so mi dekle zakovali, da ne morem	do	nje. Pa bom pilil in bom sekal prav do belega	A
morem do nje. Pa bom pilil in bom sekal prav	do	belega dne, tako dolgo, tako dolgo, da bom prišel	A
belega dne, tako dolgo, tako dolgo, da bom prišel	do	nje. Pa so prišli trije lumpje, trije lumpje	A
ce hoda, je sama doma, zavoljo vode ne morem	do	nje. Tri ur′ce hoda, je sama doma, zavoljo vode	A
86 Preluba si ti, pomlad 87 Prišel je fantič	do	ljubice svoje 89 Prišel sem tje pod okence 90	A
Tu ni tvojga druga.	Do	njega je devet gor, i deseti zelen bor, zanj	A
Prlekija ] . / . / stran 89 . / Prišel je fantič	do	ljubice svoje Prišel je fantič do ljubice svoje	A
je fantič do ljubice svoje Prišel je fantič	do	ljubice svoje, vrgel na okence jabuke troje	A
Dokler to sebere, cipele razdere. Blato mu je	do	kolenca, voda mu je do ramenca. Dajte mu, dajte	A
razdere. Blato mu je do kolenca, voda mu je	do	ramenca. Dajte mu, dajte, kaj mu premorete,	A
mejsec ′de ti svejto vu toj temnoj noči, zvejzde ′	do	ti svejtile, da ti mejsec zajde, zvejzde ′do	A
stran 110 . / da ti mejsec zajde, zvejzde ′	do	ti svejtile, da ti mejsec zajde.« [ Prekmurje	A
Ves frajd sem zgubiva Ves frajd sem zgubiva	do	šocja mojgá, ko so začele te druje objemati	A
skrila njih vonj Da si jih vzamem ko ne morem	do	njih Da se nekaj plazi okoli kot slana To nebo	A
mlaki Na podplatih julijska nevihta Naj me pere	do	jeseni Za vrata sem zaprla večer Le majčkeno	A
zabrežja so torej mučnine, blodnje in želje, priti	do	»mestnega vogala, kjer me bo revež prodal«.	A
kar obeta drugo klasje, drug malin in mletje	do	konca veka. VČASIH je kot nikoli.	A
Mene pa pustila čakati.	Do	svetlega. Ko bo spet vse pogrebno.	A
DALEČ je.	Do	zvezd. Poledenelo.	A
toplo, kjer je malin. Malin je malin od veka pa	do	veka. V MENI je dan.	A
stran 43 . / Kako naj se vzdignem iz peska	do	oblaka Težka sem in modra včasih preveč peresna	A
Imam te rada daj me že vendar premoči opljuskaj	do	kože pod kožo Hočem biti sveža glinasta razmočena	A
biti sveža glinasta razmočena od tebe od tebe	do	sebe Imam te rada Imam te rada dež v avgustu	A
iz prejšnjih treh zbirk izbrusila in dorekla	do	skoposti in kratkosti verzov, s katerih so se	A
sveta in modrino neba. V dvoje se vzpne celo	do	zvezd: Najino dihanje / je preplavilo nebo	A
slovensko poezijo izgubljeno nežnost in ljubezen	do	življenja, pa naj zveni ta trditev še tako	A
njenih nedosegljivih dimenzij, ki subjekt privede	do	sizifovske drže: »Nočem biti ujeta / v eno telo	A
ki se raztezajo od krožnih, polkrožnih, pa	do	klinastih in vse bolj zašiljenih, asociirajo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani