In Maks mu je hvaležen, da govori o nji, ker takó je, ko da bi mu dovolil, da se odpočije; ne samo noge, ki so stale ob sodih, ob sergentu, in zdaj tu, ampak splošen občutek ugodja. In čeprav se tega na tihem obtožuje, se obenem zaveda, da mora jetnikova zgodba šele priti, ker se je do zdaj spoznal samo z enim poglavjem, ki gotovo ni tisto odločilno. »Potrebuje te, ti pa si skušaš zamegliti zavest z izgovorom, da je vojak prost samo zvečer.