do (1.701-1.800)

je bilo bolj strmo. Tam so bili vinogradi vse	do	vrha podolgovatega griča.Na hrbtu griča je bila	A
mladih dreves mu je prihajalo naproti skoraj	do	doline.Z levico je pomahal kolovozu in krenil	A
hudičeve morajo po tisti stezi, če hočejo priti	do	Čarjeve jame.Mi pa jih bomo počakali - in potem	A
je vijugal po hrbtu griča. Kmalu je prišel	do	prve zidanice.Pod krmežljavim drevesom je bila	A
Kikiri...« se je nekje oglasil petelin. A ni zapel	do	kraja; na sredi svojega kikirikanja je brezupno	A
je vse zaman... Da, in verjetno bi nadaljeval	do	svoje smrti, če ne bi ... če ne bi te hudičeve	A
In kaj potem? Mar je po svojem občutku	do	sveta kaj drugačen?...Sicer, kaj pravzaprav počenjajo	A
razen spopada v Robeh. No, preden bom napisal	do	tja, se mi bo razodel tudi boj ...« Naglo	A
Nikamor se niso premaknile. Niti	do	tolmuna ne.« Nagnil je glavo na rame	A
prispodoba, živa in -« Stavka ni izgovoril	do	konca, ker se je nenadoma zdrznil.Globoko se	A
se je zbudil s tistim čudnim kamnom v drobu,	do	sončnega zahoda, ko je prestreljen izdihnil	A
vojščaki niso vrnili s svojega betlehemskega pohoda	do	polnočnice in ker se tudi na božični dan še	A
razcapani Mongoli so se prizibali z nosilom	do	praga in ga tam spustili v sneg. Temnikar je	A
rekla in se mu spet iztrgala. Sama je prigazila	do	vrtička.Obstala je pri golem šipkovem grmu,	A
trdnimi koraki spustila po obronku. Ko je prišla	do	Preklete strešnice, mu je mirno rekla:	A
začela zbirati v krogu. Temnikarica je prišla	do	tnala in obstala. Nemška smrt je s kazalcem	A
švignila mimo plamenov in dima, švignila je	do	same neizprosne sinjine brez oblaka.Tam se je	A
negibni. Počasi se je s pogledom spustil v dolino	do	zelenega travnika, po travniku do črnega potoka	A
spustil v dolino do zelenega travnika, po travniku	do	črnega potoka, ob potoku mimo črnih vrb do črnega	A
travniku do črnega potoka, ob potoku mimo črnih vrb	do	črnega tolmuna in tam obstal na belem perilniku	A
se je premislil in šel kar naprej ob potoku	do	črnega gozda, po gozdu do črnega hriba in nato	A
kar naprej ob potoku do črnega gozda, po gozdu	do	črnega hriba in nato po črnih vrhovih.Na nebo	A
je, da se je modrikasta senca že priplazila	do	njegovih nog.Zdrznil se je in se odmaknil za	A
moja moč ni dorasla... Temnikar je spet prigazil	do	senčne črte.Obstal je in se ozrl v sonce.	A
dogaja v njem in okrog njega. Mar ni zadonela	do	Črnega loga in ga vrgla kvišku, kakor bi potrdila	A
»Daleč se sliši. Prav	do	Črnega loga se sliši!« je rekel Peter Majcen	A
Peter Majcen in se ozrl v starca. »Da se sliši	do	Črnega loga?« je vzkliknil Jankec in segel po	A
Takoj bom šel. Samo	do	hrama grem in se poslovim.« »Še!« je	A
in iskal, a še preden jo je našel, so prišli	do	zidanice. »O, saj to je pa moja zidanica	A
in začel natakati. »Vsak človek mora delati,	do	smrti mora delati...A kaj pa vi zdaj delate, če	A
rad bere, lepo in hudo, in vse mu gre enako	do	živega.Ko pa je človek starejši... eh, kaj bi:	A
hrast. Nad otrokovo glavo je bil od okvira	do	okvira usločen, precej širok rožnato bel pas	A
In zdaj sem takorekoč že prišel. Samo še	do	steze, pa sem tam. Bil je ves zasopljen	A
Pognal se je na levo, da bi po melišču prigazil	do	steze, ki je nato prečkala stene do Čarjeve	A
prigazil do steze, ki je nato prečkala stene	do	Čarjeve jame. Prijemal se je za kamne, za šope	A
trde roke so bile vse obtolčene in opraskane	do	krvi, a bile so tako gluhe od mraza, da tega	A
naprej pa jih bomo ugnali! Prigazil je že skoraj	do	steze, ko je sunkovito obstal. - Ne	A
in napeto premišljal, kje in kako naj pride	do	steze. - Po skalah! - se mu je kar nenado	A
nenadoma posvetilo. - Po skalah, kakor sem plezal	do	Jame, ko sem bil pastir. Nič ni pomislil	A
petih bo sonce na vrhu - je pomislil. - In	do	takrat bo že vse opravljeno... Nehote	A
svojem brlogu, da se bomo lahko privlekli prav	do	jame. - To bomo šele videli, - je spet	A
je pribil Martin. - Privlekli se bomo prav	do	jame.In začeli bomo kar z bombami.	A
jeklu svoje sekire. - Treba je pomlatiti vse	do	zadnjega! - Vse do zadnjega! - je ponovil	A
Treba je pomlatiti vse do zadnjega! - Vse	do	zadnjega! - je ponovil Temnikar. - Tako	A
hladni in mračni zidanici. Butali so od stene	do	stene, kakor v srcu od stene do stene buta bridkost	A
so od stene do stene, kakor v srcu od stene	do	stene buta bridkost, ki ne more najti vrat.	A
zategnil kmet in se popraskal. »Ali ne bi počakali	do	jutra?« »Zakaj?« je vprašal Peter Majcen	A
Svet je bil neizmeren in tišina se je vzdignila	do	neba.Na daljnem robu neizmernosti je bridko	A
Molčal je dolgo. Molčal je vse	do	večera. Ko pa se je zmračilo in je pri	A
O Ameriki ni sanjal. Samo	do	semkaj je prišel.Vrgel je svoj pogled na desno	A
Krstili so jo in z žulji so podpisali pravico	do	nje.Amerike pa ne hodi nikamor iskat.’	A
rad zvonim. Ta navada gre pri nas že od rodu	do	rodu.Še živeli ne bi brez tega.	A
pred njimi zalesketalo morje. Dvignilo se je	do	sonca in ga vsrkavalo vase.Po valovih je do	A
do sonca in ga vsrkavalo vase. Po valovih je	do	sonca peljala široka srebrna cesta.	A
tržaškega zapora. V široki veži so jih slekli	do	nagega, jih preiskali in jih ločili.Videli se	A
dolgimi njivami koruze in pšenice čez Piavo	do	Benetk, se ustavil tam par dolgih ur in nato	A
Pil je. Izpil je	do	dna.Zdelo se mu je, da pije kri svoje kraške	A
pol stoletja in ni bilo ne lahko ne veselo.	Do	petintridesetega leta je Žef tako rekoč trpel	A
svetovne vojne in se je potem točilo vanj vse	do	njegove smrti.Vse do tistih dni pa je Žefovo	A
potem točilo vanj vse do njegove smrti. Vse	do	tistih dni pa je Žefovo življenje komaj vredno	A
uresničila se je tudi ta. Žef je garal od zore	do	mraka, ampak kruha le ni bilo. Pa saj on velikega	A
Žefu Obrekarju nič. Tako je živel Žef Obrekar	do	svojega petintridesetega leta pohlevno in delavno	A
vdan cesarju in bogu - in tako bi živel najbrž	do	svoje smrti, če bi ne bilo svetovne vojne.	A
svoje smrti, če bi ne bilo svetovne vojne. Vse	do	takrat se ni v Žefu porodila nobena uporna misel	A
so mu konje in plug in Žef je oral. Od zore	do	mraka je bil na polju: ko se je nagnil dan,	A
skoraj uro hoda, pri nas pa je uro hoda od vasi	do	vasi.« Nekaj tednov se je tako čudil	A
cesarju in carju. In Žef je po svoji pameti prišel	do	zaključka, da sta to le dva preobjedena pravdarska	A
pohlevno in pridno služil? Saj je garal od jutra	do	večera.Žuljave roke lahko pokaže.	A
razmišljal. V sebi je čutil silno moč in veselje	do	dela.Natančno je spet preračunal vse svoje posestvo	A
ušesi in zabrodil po mokri travi. Prišel je	do	konj.Previdno jih je otipal, jim pogledal zobe	A
doma! Saj pravzaprav ni važno, kako je prišel	do	konj, važno je, da jih ima.Človek se mora znajti	A
Vozil se je proti Ročinju in je postajal od ure	do	ure bolj ošaben.Računal je in računal: naj se	A
kako zmagoslavno se vrača. Ko je privozil	do	domače vasi, je bila že trda noč.Ustavil je	A
Toda dolina se ni odprla. Ko je prišel	do	svojega polja, je videl, da se je bridko varal	A
videl, da se je bridko varal. Vozil je skoraj	do	hiše.Tam je ustavil in stopil z voza.	A
je pogledal proti reki, je videl, da je bilo	do	nje komaj tristo korakov.Pognal je.	A
hiši, je sprevidel, da z vozom sploh ne more	do	nje.In vendar je v Ukrajini vse ovinke natanko	A
Nebo se je bilo zjasnilo. Povzpel se je	do	okna.Mesečina je razsvetljevala izbo.	A
stari očetje, ki jih vojska ni pobrala, tresli	do	zore in pričakovali, kdaj bo rdeči petelin zakikirikal	A
kuhinji dvignil krohot. Legel je, se odel	do	ušes in zamrmral: »Bog in sveti križ	A
Kristinca je listala po njej. Ko je prišla	do	reklame za Suttnerjeve ure in je videla malega	A
njim z velikim piskrom in se potepala po vasi	do	poznega večera. Potem je gospod župnik	A
KOSMAČ . / . \/ . / Ljudje so napolnili cerkev	do	zadnjega kotička.Gospod župnik je stopil na	A
božji« - zdrknil na tla. Zbežal je iz hiše, se	do	večera skrival po gmajni in tuhtal, kako bi	A
Začutil je v sebi veliko skelečo praznino. Vse	do	takrat ni vedel, da je nosil v svojem srcu svetel	A
je kučmo na tilnik, se sunkovito nagnil tik	do	Cestarja, da je odskočil, se spačil v usta in	A
zlobnim jezikom pometla vse kote, je stopila prav	do	njega, privzdignila kučmo z oči in, v svesti	A
njegovem pitju in o njegovi drzni govorici od hiše	do	hiše, je bilo pač razumljivo, da je prišel tudi	A
ČLOVEK NA ZEMLJI 185 . / . \/ . / Prišel je	do	travnika; konji so bili še zmerom tam, privezani	A
za konjski hlev. Tako je hodil Žef od barake	do	barake in bil zmeraj bolj obupan: vse barake	A
prikimal in vrnili so se na polje, kjer so delali	do	noči z velikim zagonom. Tako so potekali	A
korito in potem rep, ter odločno odsekal: »	Do	pomladi se bomo že pretolkli.Potem pa vzamemo	A
rekel Veroniki, ki se je prav takrat pricmerila	do	njega in neprestano ponavljala:»Mama je prišla	A
naveličal. Zavlekel se je v senik in spal	do	zore.Ko se je zbudil, ga je bilo spet sram vsega	A
pritekla je Nanca in se zadrla: »Božjast,	do	božjasti jo je!« Žef je sklonil glavo	A
molčal, kajti dobro je vedel, da bo že izpeljal	do	kraja, kar si je vtepel v glavo, kajti nikdar	A
za ped visoko. Bila je bleda in videlo se je	do	tal.Nič ni bilo lepega, zelenega morja.	A
nekem tihem sporazumu, ki je prehajal od rodu	do	rodu, delili v pet skupin: v koristne, nadležne	A
mero razburjali. Po ustnem izročilu pa se je še	do	današnjih dni ohranila navada, da smo tem živalim	A
skupino so sicer sodile tudi uši in stenice, toda	do	teh dveh plemen nismo poznali strpnosti: uši	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani