nova beseda iz Slovenije

do (1.701-1.800)


je bilo bolj strmo. Tam so bili vinogradi vse      do      vrha podolgovatega griča.Na hrbtu griča je bila  A
mladih dreves mu je prihajalo naproti skoraj      do      doline.Z levico je pomahal kolovozu in krenil  A
hudičeve morajo po tisti stezi, če hočejo priti      do      Čarjeve jame.Mi pa jih bomo počakali - in potem  A
je vijugal po hrbtu griča. Kmalu je prišel      do      prve zidanice.Pod krmežljavim drevesom je bila  A
Kikiri...« se je nekje oglasil petelin. A ni zapel      do      kraja; na sredi svojega kikirikanja je brezupno  A
je vse zaman... Da, in verjetno bi nadaljeval      do      svoje smrti, če ne bi ... če ne bi te hudičeve  A
In kaj potem? Mar je po svojem občutku      do      sveta kaj drugačen?...Sicer, kaj pravzaprav počenjajo  A
razen spopada v Robeh. No, preden bom napisal      do      tja, se mi bo razodel tudi boj ...« Naglo  A
Nikamor se niso premaknile. Niti      do      tolmuna ne.« Nagnil je glavo na rame  A
prispodoba, živa in -« Stavka ni izgovoril      do      konca, ker se je nenadoma zdrznil.Globoko se  A
se je zbudil s tistim čudnim kamnom v drobu,      do      sončnega zahoda, ko je prestreljen izdihnil  A
vojščaki niso vrnili s svojega betlehemskega pohoda      do      polnočnice in ker se tudi na božični dan še  A
razcapani Mongoli so se prizibali z nosilom      do      praga in ga tam spustili v sneg. Temnikar je  A
rekla in se mu spet iztrgala. Sama je prigazila      do      vrtička.Obstala je pri golem šipkovem grmu,  A
trdnimi koraki spustila po obronku. Ko je prišla      do      Preklete strešnice, mu je mirno rekla:   A
začela zbirati v krogu. Temnikarica je prišla      do      tnala in obstala. Nemška smrt je s kazalcem  A
švignila mimo plamenov in dima, švignila je      do      same neizprosne sinjine brez oblaka.Tam se je  A
negibni. Počasi se je s pogledom spustil v dolino      do      zelenega travnika, po travniku do črnega potoka  A
spustil v dolino do zelenega travnika, po travniku      do      črnega potoka, ob potoku mimo črnih vrb do črnega  A
travniku do črnega potoka, ob potoku mimo črnih vrb      do      črnega tolmuna in tam obstal na belem perilniku  A
se je premislil in šel kar naprej ob potoku      do      črnega gozda, po gozdu do črnega hriba in nato  A
kar naprej ob potoku do črnega gozda, po gozdu      do      črnega hriba in nato po črnih vrhovih.Na nebo  A
je, da se je modrikasta senca že priplazila      do      njegovih nog.Zdrznil se je in se odmaknil za  A
moja moč ni dorasla... Temnikar je spet prigazil      do      senčne črte.Obstal je in se ozrl v sonce.   A
dogaja v njem in okrog njega. Mar ni zadonela      do      Črnega loga in ga vrgla kvišku, kakor bi potrdila  A
»Daleč se sliši. Prav      do      Črnega loga se sliši!« je rekel Peter Majcen  A
Peter Majcen in se ozrl v starca. »Da se sliši      do      Črnega loga?« je vzkliknil Jankec in segel po  A
Takoj bom šel. Samo      do      hrama grem in se poslovim.« »Še!« je  A
in iskal, a še preden jo je našel, so prišli      do      zidanice. »O, saj to je pa moja zidanica  A
in začel natakati. »Vsak človek mora delati,      do      smrti mora delati...A kaj pa vi zdaj delate, če  A
rad bere, lepo in hudo, in vse mu gre enako      do     živega.Ko pa je človek starejši... eh, kaj bi:  A
hrast. Nad otrokovo glavo je bil od okvira      do      okvira usločen, precej širok rožnato bel pas  A
In zdaj sem takorekoč že prišel. Samo še      do      steze, pa sem tam. Bil je ves zasopljen  A
Pognal se je na levo, da bi po melišču prigazil      do      steze, ki je nato prečkala stene do Čarjeve  A
prigazil do steze, ki je nato prečkala stene      do      Čarjeve jame. Prijemal se je za kamne, za šope  A
trde roke so bile vse obtolčene in opraskane      do      krvi, a bile so tako gluhe od mraza, da tega  A
naprej pa jih bomo ugnali! Prigazil je že skoraj      do      steze, ko je sunkovito obstal. - Ne  A
in napeto premišljal, kje in kako naj pride      do      steze. - Po skalah! - se mu je kar nenado  A
nenadoma posvetilo. - Po skalah, kakor sem plezal      do      Jame, ko sem bil pastir. Nič ni pomislil  A
petih bo sonce na vrhu - je pomislil. - In      do      takrat bo že vse opravljeno... Nehote  A
svojem brlogu, da se bomo lahko privlekli prav      do      jame. - To bomo šele videli, - je spet  A
je pribil Martin. - Privlekli se bomo prav      do      jame.In začeli bomo kar z bombami.   A
jeklu svoje sekire. - Treba je pomlatiti vse      do      zadnjega! - Vse do zadnjega! - je ponovil  A
Treba je pomlatiti vse do zadnjega! - Vse      do      zadnjega! - je ponovil Temnikar. - Tako  A
hladni in mračni zidanici. Butali so od stene      do      stene, kakor v srcu od stene do stene buta bridkost  A
so od stene do stene, kakor v srcu od stene      do      stene buta bridkost, ki ne more najti vrat.  A
zategnil kmet in se popraskal. »Ali ne bi počakali      do      jutra?« »Zakaj?« je vprašal Peter Majcen  A
Svet je bil neizmeren in tišina se je vzdignila      do      neba.Na daljnem robu neizmernosti je bridko  A
Molčal je dolgo. Molčal je vse      do      večera. Ko pa se je zmračilo in je pri  A
O Ameriki ni sanjal. Samo      do      semkaj je prišel.Vrgel je svoj pogled na desno  A
Krstili so jo in z žulji so podpisali pravico      do      nje.Amerike pa ne hodi nikamor iskat.’  A
rad zvonim. Ta navada gre pri nas že od rodu      do      rodu.Še živeli ne bi brez tega.   A
pred njimi zalesketalo morje. Dvignilo se je      do      sonca in ga vsrkavalo vase.Po valovih je do  A
do sonca in ga vsrkavalo vase. Po valovih je      do      sonca peljala široka srebrna cesta.   A
tržaškega zapora. V široki veži so jih slekli      do      nagega, jih preiskali in jih ločili.Videli se  A
dolgimi njivami koruze in pšenice čez Piavo      do      Benetk, se ustavil tam par dolgih ur in nato  A
Pil je. Izpil je      do      dna.Zdelo se mu je, da pije kri svoje kraške  A
pol stoletja in ni bilo ne lahko ne veselo.      Do      petintridesetega leta je Žef tako rekoč trpel  A
svetovne vojne in se je potem točilo vanj vse      do      njegove smrti.Vse do tistih dni pa je Žefovo  A
potem točilo vanj vse do njegove smrti. Vse      do      tistih dni pa je Žefovo življenje komaj vredno  A
uresničila se je tudi ta. Žef je garal od zore      do      mraka, ampak kruha le ni bilo. Pa saj on velikega  A
Žefu Obrekarju nič. Tako je živel Žef Obrekar      do      svojega petintridesetega leta pohlevno in delavno  A
vdan cesarju in bogu - in tako bi živel najbrž      do      svoje smrti, če bi ne bilo svetovne vojne.   A
svoje smrti, če bi ne bilo svetovne vojne. Vse      do      takrat se ni v Žefu porodila nobena uporna misel  A
so mu konje in plug in Žef je oral. Od zore      do      mraka je bil na polju: ko se je nagnil dan,  A
skoraj uro hoda, pri nas pa je uro hoda od vasi      do      vasi.« Nekaj tednov se je tako čudil  A
cesarju in carju. In Žef je po svoji pameti prišel      do      zaključka, da sta to le dva preobjedena pravdarska  A
pohlevno in pridno služil? Saj je garal od jutra      do      večera.Žuljave roke lahko pokaže.  A
razmišljal. V sebi je čutil silno moč in veselje      do      dela.Natančno je spet preračunal vse svoje posestvo  A
ušesi in zabrodil po mokri travi. Prišel je      do      konj.Previdno jih je otipal, jim pogledal zobe  A
doma! Saj pravzaprav ni važno, kako je prišel      do      konj, važno je, da jih ima.Človek se mora znajti  A
Vozil se je proti Ročinju in je postajal od ure      do      ure bolj ošaben.Računal je in računal: naj se  A
kako zmagoslavno se vrača. Ko je privozil      do      domače vasi, je bila že trda noč.Ustavil je  A
Toda dolina se ni odprla. Ko je prišel      do      svojega polja, je videl, da se je bridko varal  A
videl, da se je bridko varal. Vozil je skoraj      do      hiše.Tam je ustavil in stopil z voza.   A
je pogledal proti reki, je videl, da je bilo      do      nje komaj tristo korakov.Pognal je.  A
hiši, je sprevidel, da z vozom sploh ne more      do      nje.In vendar je v Ukrajini vse ovinke natanko  A
Nebo se je bilo zjasnilo. Povzpel se je      do      okna.Mesečina je razsvetljevala izbo.   A
stari očetje, ki jih vojska ni pobrala, tresli      do      zore in pričakovali, kdaj bo rdeči petelin zakikirikal  A
kuhinji dvignil krohot. Legel je, se odel      do      ušes in zamrmral: »Bog in sveti križ  A
Kristinca je listala po njej. Ko je prišla      do      reklame za Suttnerjeve ure in je videla malega  A
njim z velikim piskrom in se potepala po vasi      do      poznega večera. Potem je gospod župnik  A
KOSMAČ . / . \/ . / Ljudje so napolnili cerkev      do      zadnjega kotička.Gospod župnik je stopil na  A
božji« - zdrknil na tla. Zbežal je iz hiše, se      do      večera skrival po gmajni in tuhtal, kako bi  A
Začutil je v sebi veliko skelečo praznino. Vse      do      takrat ni vedel, da je nosil v svojem srcu svetel  A
je kučmo na tilnik, se sunkovito nagnil tik      do      Cestarja, da je odskočil, se spačil v usta in  A
zlobnim jezikom pometla vse kote, je stopila prav      do      njega, privzdignila kučmo z oči in, v svesti  A
njegovem pitju in o njegovi drzni govorici od hiše      do      hiše, je bilo pač razumljivo, da je prišel tudi  A
ČLOVEK NA ZEMLJI 185 . / . \/ . / Prišel je      do      travnika; konji so bili še zmerom tam, privezani  A
za konjski hlev. Tako je hodil Žef od barake      do      barake in bil zmeraj bolj obupan: vse barake  A
prikimal in vrnili so se na polje, kjer so delali      do      noči z velikim zagonom. Tako so potekali  A
korito in potem rep, ter odločno odsekal: »     Do      pomladi se bomo že pretolkli.Potem pa vzamemo  A
rekel Veroniki, ki se je prav takrat pricmerila      do      njega in neprestano ponavljala:»Mama je prišla  A
naveličal. Zavlekel se je v senik in spal      do      zore.Ko se je zbudil, ga je bilo spet sram vsega  A
pritekla je Nanca in se zadrla: »Božjast,      do      božjasti jo je!« Žef je sklonil glavo  A
molčal, kajti dobro je vedel, da bo že izpeljal      do      kraja, kar si je vtepel v glavo, kajti nikdar  A
za ped visoko. Bila je bleda in videlo se je      do      tal.Nič ni bilo lepega, zelenega morja.   A
nekem tihem sporazumu, ki je prehajal od rodu      do      rodu, delili v pet skupin: v koristne, nadležne  A
mero razburjali. Po ustnem izročilu pa se je še      do      današnjih dni ohranila navada, da smo tem živalim  A
skupino so sicer sodile tudi uši in stenice, toda      do      teh dveh plemen nismo poznali strpnosti: uši  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA