do (1.601-1.700)

se je začudil glas v ozadju. »O, saj mi ni	do	filma.Tisto srčkano gledališče bi rad videl	A
vsak dan opraviti samo z lanom. In ki od časa	do	časa stavkajo! Viš, kaj ti lahko jaz povem,	A
nevarne stopničke, po katerih upaš, da boš prišel	do	točke, od koder boš imel jasen pogled nad značajem	A
obrežju pa so se vozili fantje na kolesih, brzeli	do	konca pomola in tam naenkrat pritisnili zavore	A
tiha in samotna, na levo se je vzdigovala strmo	do	prvega predora.Tam so se začenjali kilometri	A
zidku se je vzpenjala bela pot med cipresami	do	vhoda pokopališča.Renesančni frontal je bil	A
proti soncu, tako da jih žarki obsevajo od jutra	do	večera.Seveda je molel tu ali tam kakšen križ	A
opazoval; kakor da je vsa vabljivo dekliška prav	do	zapestij, ob zapestjih pa ne več.Tam ob zapestju	A
pretakajo nežni in beli sokovi, ko pa pritečejo	do	teh zapestij, se ustavijo. In kakor da ga je	A
dlan, ta njena težaška dlan tako vedro razmerje	do	tega kraja. Tedaj je ona osvobodila svojo roko	A
razprtim plaščem. Potem je šla po mehki stezi	do	stopničk in se začela vzpenjati na tretji, najvišji	A
« je rekla. In bilo je kakor ugotovitev, da	do	zdaj nista pravilno ravnala in nista našla pripravnega	A
hladen, kakor da mu je nenadoma prišla prav	do	živega mokrota, ki je bila prepojila ozračje	A
je Luciana zavedela naglasa njegovih besed.	Do	zdaj je bilo, kakor da je ves čas samo odgovarjala	A
A zavoljo tega spomina je čutil zdaj odpor	do	njenih korakov. Kako da mu prej niso bile zoprne	A
ravno takšno je zdaj nujno tudi njegovo razmerje	do	nje. Kakor do njene matere dopoldne.	A
zdaj nujno tudi njegovo razmerje do nje. Kakor	do	njene matere dopoldne. Samo da je zdaj v ozračju	A
in topo spre . /\ .. stran 86 . \/ mil domov,	do	malega tržiča in se hladno in vljudno hkrati	A
velika ob njegovem licu. Prav tako je od časa	do	časa cepnila kaplja dežja na njeno kapuco, in	A
sklonjene glave. Kaj ni druge poti, ki bi vodila	do	nje, razen te, razen njenega ponižanja? Tega	A
okrogle železne cevi. Tako se je vzdigovala pot	do	širokega ovinka, kjer sta stali dve vitki in	A
nerodno grebejo v tla. Učiteljica hodi od ene	do	druge in jih nagovarja.One si popravljajo laske	A
je in se zavedel, da je bil tudi on krivičen	do	nje, ker je pozabil na peklensko moč tirana	A
občutil nepričakovano sočutje in nepoznano toplino	do	Luciane.Bilo je kakor nepopisna želja, da bi	A
v lahkoten razgovor, potem ko je bilo prišlo	do	tako hudega razhajanja med njima. Ustavil se	A
nekaj iz zavesti krivde, nekaj iz spoštovanja	do	sogovornika obrzda za trenutek svoj upor.On	A
šaljivi nežnosti prizna svojo potešenost. »	Do	tistegale zidka tam greva,« je rekla Luciana	A
vile sredi mrkih cipres kakor odmrlo. Prav	do	zdaj, do tega trenutka. Luciana se je obrnila	A
sredi mrkih cipres kakor odmrlo. Prav do zdaj,	do	tega trenutka. Luciana se je obrnila in ga hudomušno	A
ponosnega Balda! Tako sta šla nekaj korakov molče	do	avtomobilske ceste. »Tukaj me pusti, bom hitreje	A
stisnile med drobne hišice ter se sončile od jutra	do	večera v zavetju strmih skal.Tesni in kamniti	A
vzpenjale še za tri ali štiri ozke paštne navkreber	do	resničnega latnika, ki je dal vsi ti celoti	A
brajdami so se stopnjevale po bregu navzdol	do	jezera, tako da je bilo videti, kakor da padajo	A
polkrog pa bi bil odprt tako, da bi sonce od zore	do	mraka sijalo vanj zdolž celega svojega loka	A
In od takrat sem kuhar!« »In se niste vrnili	do	zdaj?« »Hitro po koncu vojske.	A
bo nikoli dosegla nekega sproščenega razmerja	do	oblasti.« »Upam, da bo.	A
rdečeličen, kdo ga je kaj vprašal, kdo ga je sploh	do	danes videl? se je razigrano spraševal.Pa pride	A
brežino in po mehkih terasah odzgoraj navzdol vse	do	jezera razporejala svet v mikavno skrivnost	A
Zdaj je bila tema drugačna, ker so od časa	do	časa skozi odprtine na jezerski strani lile	A
trenutek risal biserno pot čez vse jezero in prav	do	malega pomola pred hišami s tovarno in dimnikom	A
»Videl. Od portiča pa	do	srede vasi razpotegnejo vrvi, dolge, kakor je	A
kakor je dolg klanec od trgovine z zelenjavo	do	portiča.Leseno motovilo se vrti, tenke vrvi	A
tisti njun sklep uresničil, ker sta pritavala	do	njega skozi razvrat in praznino; skozi praznino	A
Njegove roke so bile žolte, ves je bil, od nog	do	glave, zoprn.Ko je slekel plašč, pa je bil še	A
razvedrilo in sebi v novo slavo. ‚Kje si bil	do	zdaj, a, Mario?’ ga je osladno in priliznjeno	A
pomoči, je pomislil, in morda je zato ljubezen	do	takšne prebujene ženske-otroka ena izmed najbolj	A
»Da, z večernim avtobusom. A ti delaš	do	osmih!« »Jutri ne.	A
je šel, in obokana črna tema je bila od časa	do	časa podzemeljska jama, polna morskih odsevov	A
Stopil je na prosto, na cesto, ki je peljala	do	žrela naslednjega predora.Mesečina je lila na	A
nikdar nikogar. In to spoznanje ga prešinja	do	korenin; ker je prišel iz njenih najglobljih	A
predilnice in se po stopničkah pritihotapila	do	njegovih vrat.Pričakoval bi jo in vedel bi,	A
samo po sebi izoblikoval tržič, ki mu je delal	do	tedaj največ preglavic, ker ni vedel, ali naj	A
ki jo ima od snočnjega srečanja z njo. A	do	opoldne nič razmišljanja o tem, je odločil in	A
je namreč obljubil, da mi bo zvišal plačo, a	do	zdaj je vse ostalo samo pri obljubah.« Obrnil	A
mi piše. Gospodar restavracije, kjer sem bil	do	lanske pomladi, sporoča, da se bom vse drugače	A
belih diamantov, ki se je raztezala tja daleč	do	vznožja Balda.Blesk mu je polnil sobo, tako	A
telesi dajali njuni igri neki poseben mik. »	Do	konca pomola in nazaj!« je rekla ona in si popravila	A
Luciane. Tako nam marsikdaj čar kakega okolja	do	zadnjega kar dobro skriva resničnost našega	A
dobrovoljno računal, kolikšna je razdalja od parnika	do	oddaljene obale.Bil je s svojimi, a je bil sam	A
portiču in zagugala čolne. In tako še neštetokrat	do	večera in do Dezenzana ob vseh naseljih s sivimi	A
zagugala čolne. In tako še neštetokrat do večera in	do	Dezenzana ob vseh naseljih s sivimi zvoniki	A
zrnca peska v jezeru. Potem je vstal in šel	do	začetka pomola. Prod je bil skoraj prazen, samo	A
pristan, potem je zavil na desno po ozki uličici	do	poti, ki je peljala iz vasi.In spet je hodil	A
kmet odžagal mrtvoudno vejo in na tistem mestu	do	živega izsekal deblo.Tako so se režale zdaj	A
jezeru po dolgem; in potem po jezeru počez tja	do	veronskega brega; in spet počez semkaj k Luciani	A
da bodo tudi drugi klonili zavoljo ljubezni	do	svojih otrok, in zato je pameten, če se prilagodi	A
reprostega življenja. Svet pa se ne bo spremenil vse	do	takrat dokler ne bodo ti brezštevilni dobri	A
Zna se zgoditi, da bo človek pripeljal svet	do	roba popolnega uničenja, do nekakšnega novega	A
človek pripeljal svet do roba popolnega uničenja,	do	nekakšnega novega vesoljnega potopa ali potresa	A
je vedro rekel. »Hočeš reči, da sem bila jaz	do	zdaj omejena?O, saj sem bila res.	A
O, saj sem bila res.	Do	snoči!Ne, ne, saj sem še, prav gotovo sem še	A
« je rekla. Požugala je s kazalcem: »A samo	do	zmage. Po zmagi ne bi smela delati več kot	A
tam, na levo, in velika je bila, a on se ni	do	zdaj ves čas nič zmenil zanjo.A zdaj je opazil	A
Samo tiste oči so me ves čas gledale, od časa	do	časa pa je šepnilo: ‚Poljubi me!’Tedaj sem se	A
nočjo. Vse je bilo tiho, samo voda je od časa	do	časa drobno plivkala ob produ.In on je pomislil	A
sédel v čoln, bi midva zdaj potihoma splavala	do	čolna in ga prekucnila!« »Otroče,« je rekel	A
o vremenu ali o čemerkoli, toda meni ni bilo	do	razgovora.Obrnil sem se k steni, segel z roko	A
kajti le tako sem brez vsakega truda prišel ‘	do	tistega vseprešinjajočega duha, ki ga imenujemo	A
dva pa nista suha«, sem si rekel. »Ljubezen	do	domovine vsekakor človeka redi«. Kaj	A
To je hudič: Venca poznam že	do	zadnjega vlakenca in me prav nič več ne zanima	A
Ta kmetija je bila dve uri oddaljena in pot	do	nje je peljala skozi gozd.Mama seveda ni šla	A
gnusi, da ga niti v mislih ne maram slišati	do	konca.Široko sem odprl oči, da bi se popolnoma	A
zamahnil z roko ter izrekel umazano primero	do	konca, nato pa mi je s plazom grobih in umazanih	A
vsega. Kakor ogromna posoda sem, v katero so	do	vrha vrha natočili trpljenja in bridkosti.Vedno	A
mimo Angelskega gradu. Potem kreni na desno	do	Regina coeli. Regina coeli boš ja našel.	A
železna vrata vstopi in zavij po glavnem hodniku	do	šestega oddelka.Tam piše nad vrati:	A
po poraščeni bradi. Bil je dolg in suh, gol	do	pasu in v kratkih hlačah; in ker je stal v oknu	A
epičnih momentov, a da se nikdar ni povzpel	do	pravega epičnega pisanja; da je bil zakrknjen	A
bridkosti. . /\ . / . / 12 .. . \/ . / Bil je gol	do	pasu.Pod zarjavelo, trdno, usnjato kožo so se	A
- Norec je norec! Če bi ga	do	jutri tresel, se mu pamet ne zbudi!	A
- Z mano nič več... -	Do	smrti se bom prepirala s tabo!Saj dobro vem	A
a se je še pravi čas zavedel, kje je, da ni	do	kraja bleknil tega usodnega stavka, ki ga je	A
Saj je snežilo vso noč. Snega je	do	kolen...In zato ni prav nič čudno, če Temnikarica	A
Popraskal se je in počasi dodal: »A ker je že prišlo	do	besede, vam lahko povem, da sem jaz njen drugi	A
in zdaj v grozi čaka, da ga z vilicami sune	do	srca. »Hočem reči, vi tega res ne morete	A
se je zelo bal, da ga bo zdaj žena zagnjavila	do	konca, a ni vedel, kako naj se je reši.	A
In tudi ‘odinala’! Upam, da vsaj	do	večerje ne bi več slišal ‘kajpak’ ne ‘in ’!	A
O, seveda! Človek nosi v sebi svet, ki ga še	do	smrti ne spozna.Počasi se odpirajo meje novih	A
se vije po senci, pod obronkom gozda. In še	do	gostilne vas pripelje.« »Aha!	A
plaval, kakor bi ga nosile peruti. Prišel je	do	razpotja: na desno cesta, na levo kolovoz.»Na	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani