Morda bi zdaj moral reči nekaj nenavadnega, si misli, nekaj kar bi uničilo vse zlo in ji prineslo obljubo pomladi. Ne samo obljubo, pomlad samo, njene napete popke in cvete vse navzdol po brežini do morja. A prav zato, ker se ta gotovost takó brez konca razrašča v njem, je brez besed.