Seveda vé, da so čolni in ribiči in borovci na bregu resnični, a kakor ves iz sebe jih vsak dan ogleduje, da bi se spet prepričal o svoji pričujočnosti med njimi. In ta nemir, ta potreba po obnavljanju čutenja novega najdenja ga od časa do časa skoraj prisilita, da mora zdoma, da se razda s potovanjem. V bistvu se takrat zaveda, da je brezdomec, da mu je zelo prav, če se pomeša med nepoznane ljudi in je med njimi anonimen.