do (1.101-1.200)

BODOČEMU OČKU 67 AVTORJEVA PREDSTAVITEV 68 POT	DO	NAS 69 VRELCI ROJSTVO PESMI Besede tuja	A
košček odtali, in razodevajo v besedah skrito pot	do	tja, kjer zdaj tvoja radost spi. Č A R V P	A
licu razlila. . / . / stran 23 . / PRIDI	Do	vseh nas so poti. Skrivnostne in razbrazdane	A
poti pozabljene, brezciljne in obrabljene.	Do	vseh nas so poti, kjer vsak se včasih izgubi	A
namesto, da bi stopal, plava nad zemljo.	Do	vseh nas res je mnogo njih, in nanje vedno znova	A
mnogo njih, in nanje vedno znova stopamo. Tudi	do	mene so poti, tudi do mene najdeš jih, a moraš	A
znova stopamo. Tudi do mene so poti, tudi	do	mene najdeš jih, a moraš nanje najprej stopiti	A
med najina srca je vpeta in niha ‒ od popka	do	cveta, da želja, od koprnenja razvneta, ves	A
prav nič posebej ljubega tu ni in skritega	do	zdaj očem. Božam si telo z njegovimi dlanmi	A
javnosti. Vesna Berk . / . / stran 69 . / Pot	do	nas Vesna Berk je samozavestno dekle.Samozavest	A
zajema doživetja in sporočila. Z njimi išče steze	do	razumevanja sebe in pozabljene poti do nas.	A
steze do razumevanja sebe in pozabljene poti	do	nas.Ker je mi nismo znali poiskati, nas je s	A
pričakovala in tudi sama iskala soočenj in poti	do	svojih bralcev, kot je zapisala: »Tudi do mene	A
poti do svojih bralcev, kot je zapisala: »Tudi	do	mene so poti, a moraš nanje najprej stopiti	A
UČENEC? 25 ODVEČNI GLAS 26 IZBIRA 27 LJUBEZEN	DO	TEBE 28 NAJINA USODA 30 IZZIVANJE 31 ZAKAJ	A
obraz v mislih prebudi in nas bodri, od jutra	do	noči in tam, kjer vstane, tam zopet leže med	A
dobim, nato po vsem zahrepenim. Moj čoln je	do	roba potopljen, prepoln od želja, že skoraj	A
Vsakič ko greš, iz oči ti preberem, kaj se	do	takrat v tvojem srcu zgodi. In vsakič v mislih	A
v tebi vse se budi. A dokler objemu so le	do	kolena, poljub še en čas naj le v meni živi	A
Se prepustiš mu ali ne, odpelje vedno te	do	tja, kjer se tudi sam konča. Vendar sam presodi	A
Počasi stopam pod obokom drevoreda, od drevesa	do	drevesa, od luči do luči in razmišljam. Zopet	A
obokom drevoreda, od drevesa do drevesa, od luči	do	luči in razmišljam. Zopet si je postlala ležišče	A
le sameva. . / . / stran 28 . / LJUBEZEN	DO	TEBE Ko noč si zaželi, ne dati dnevu več prostora	A
objem, da izpolni pričakovanja nova. Ko porodi	do	tebe se ljubezen, ne morem k drugemu je preseliti	A
vetru mi plamene razbesnijo, boleče, tleče, naj	do	tal požge, naj tu se druge ptice naselijo!	A
kaplja v uho, po bradi. Razpravljenega biča	do	krvi. Skoz gizdo božjo dohajač drevari.	A
Ranljivo v tebi je drevo. Osmukano	do	vitkega bo kola. Lahko obtrgal naju bo vsakdo	A
prigodničarju lepi kraji v nebo sprejeti, še	do	včeraj krš. Jih mesec varuje pred spodrsljaji	A
Skoz trn mu ponujam vrč in kruh, a njemu ni	do	te obogatitve. Ondod orodje je za vid in sluh	A
poroj′no v hermelin. Je v sanjah toplo sonce	do	krvi, skoz mandeljnov obrh do sem sneži. Skoz	A
sanjah toplo sonce do krvi, skoz mandeljnov obrh	do	sem sneži. Skoz mandeljnov obrh do sem sneži	A
. / . / stran 43 . / Skoz mandeljnov obrh	do	sem sneži. Hrumi do sem kot angel Numenor.	A
Skoz mandeljnov obrh do sem sneži. Hrumi	do	sem kot angel Numenor. Razjeda kakor vzorec	A
premika Gilgameš. Pa ni od mrtvih vstalemu	do	leka, je sam lečen.Te praša, ali greš ...	A
Ostaja brhek v kolofonu maja. Z menoj če greš	do	konca; onegavim; mar me kupuje ali preprodaja	A
Za slavje konjenica topota? Bog vse prišedše	do	kosti in praga poživlja z zvezdo vzhodnega neba	A
legendarne moške zlobe. Prišedši v dež in	do	ledene dobe je zmlet zamesen v črno-beli šniti	A
glava, zdaj moška šavra in spet deška breza.	Do	srsti blizu je.Je očetnjava, kar božam, in le	A
hleve ozare divje, njive preorane. Izbožam se	do	živih korenin v naročju, ki je prst in črn brin	A
gologlav, brez srajce in sezut, učitelj sem,	do	sebe silno krut. Učitelj sem, do sebe silno	A
silno krut. . / . / stran 122 . / Učitelj sem,	do	sebe silno krut, se čez opoldne kdajpakdaj zapahnem	A
eni glas in drugi dolge strele. V nebo in	do	pekla se sliši vrisk Gospodovih.Okruški božje	A
Vsi zmedeni odhajamo domov, kjer obleti ime se	do	stržena in polno le požganih je mostov in zbrisana	A
pobožajo kot misel in pogled. Sem bil popotovalec	do	pekla, pa me kot kosca vabi na obed vsak kmet	A
Zalotenega v teh skrbeh brezsrajčnega pehajo vse	do	praga. Tršati in uhati bogomili plevelnati zbude	A
prištevajo jih med uboge. Brezsrajčnega pehajo vse	do	praga. Ni z njimi bil to noč, kdo ga pa mara	A
približa mu človeška hiša, se našel je od deda pa	do	vnuka. da pred očmi bi se mu zoblačilo, zasajam	A
zdaj samo dvorezni. Se našel je od deda pa	do	vnuka, in če na rami nosil bo penico prijazno	A
nagnili obalo. Nad njo pa poplesava črno želo;	do	ribjega vezaja sklanjam čelo. Do ribjega vezaja	A
vezaja sklanjam čelo. . / . / stran 137 . /	Do	ribjega vezaja sklanjam čelo. V obličju mojem	A
v meni doli pade, omedli in zdrsne s krikom	do	pogube skupne. Astral prenaša rane in sledi	A
Še kaj jedi, otroštvo praznujočih, shlajenih	do	ledu in čudno vročih! Shlajenih do ledu in čudno	A
čudno vročih! . / . / stran 146 . / Shlajenih	do	ledu in čudno vročih jedi manj je kakor obiskovalcev	A
čakaje v svoji črni pruki, prihaja s hčerami	do	sem in vnuki. Prihaja s hčerami do sem in vnuki	A
vnuki. . / . / stran 164 . / Prihaja s hčerami	do	sem in vnuki viharnik, angel bliska, angel groma	A
skoz sanje bo donel in me pretresal, plamen,	do	stržena. Kdor pota tudi zame naredi, mi mnogo	A
Iz medrja, ubožnega razreda, korak je bil	do	bližnjega soseda. Korak je bil do bližnjega	A
soseda. . / . / stran 180 . / Korak je bil	do	bližnjega soseda, kjer kosa se križavna še ne	A
izgled. Sem iz device zdavnaj postorjen in še	do	danes nisem opuščen. In še do danes nisem opuščen	A
nisem opuščen. . / . / stran 188 . / In še	do	danes nisem opuščen, kot da okrasek božjega	A
ukaze, da ne vzide. S peto dam jezni znak:	do	sem obala! Je preperela karantanska bula, z	A
božjim stolom blaten. S peto dam jezni znak:	do	sem obala ... Sem v mehkih delih kit in enojaten	A
škoda. Pobraten bil sem že preveč potraten,	do	sem dovolim priti dečkom z broda. Udarjajo po	A
Samoedin nekje bo nov cepič.	Do	sem dovolim priti dečkom z broda, ponujajo za	A
obliko dežnika, rastejo visoko in spuščajo se	do	praosnove hotenja. Vse se dogaja tako počasi	A
Sprejmi to, kar ti pravim, sam v sebi, saj še	do	sedaj nisi sprejel svojega bistva. Sprejmi ljubezen	A
Usoda Ali sem te srečala včeraj in boš	do	jutri? Sem te srečala ob rojstvu in boš do smrti	A
do jutri? Sem te srečala ob rojstvu in boš	do	smrti? Ker tega ne vem, ne morem storiti ničesar	A
njenem telesu, vznemirljiv moški, od studenca	do	presihajoče žeje seže tvoj korak ‒ ‒ nasprotje	A
odliko, direktna, segajoča naravnost od pesnika	do	bralca, jezikovno, oziroma stilno čista, brez	A
oddaljujejo, bližja ji je resnica o ljubezni. POT	DO	RESNICE: Poezija ženske ustvarjalke, ki jo bodo	A
16 . / Negujem Negujem nešteto ljubezni ‒	do	sebe, do tebe, do smrti, do peska, do trave	A
Negujem Negujem nešteto ljubezni ‒ do sebe,	do	tebe, do smrti, do peska, do trave ‒ Otrok	A
Negujem nešteto ljubezni ‒ do sebe, do tebe,	do	smrti, do peska, do trave ‒ Otrok Mir je v	A
nešteto ljubezni ‒ do sebe, do tebe, do smrti,	do	peska, do trave ‒ Otrok Mir je v prostoru	A
ljubezni ‒ do sebe, do tebe, do smrti, do peska,	do	trave ‒ Otrok Mir je v prostoru.	A
Iluzija. Neresničen	do	skrajnih meja neresničnosti. Neulovljiv.	A
vrata sem potrkala, vem, da si in ne poznam poti	do	tebe, če je ti ne prepoznaš za svojo pot. Najin	A
hvaležnosti vsemu, kar se zgodi, od drobnih stvari	do	velikih stvari. In vsaka stvar ima vsaj dve	A
obravnavajo širok razpon motivov ‒ od odnosa	do	življenja, ljubezni, ljubega, do otrok in ustvarjalne	A
od odnosa do življenja, ljubezni, ljubega,	do	otrok in ustvarjalne fantazije; ‒ da so jezikovno	A
razpršenost sem posrkala vase. Ko sem prišla	do	krošnje, se mi je odprl razgled, bila sem zbrana	A
posameznih metafor. Tako nas pesnica pripelje	do	tiste točke, ko ji moramo verjeti na besedo	A
vinom, ki ji je moralo biti vedno na voljo.	Do	nas je bila ta žena čemerna, iz hiše nas je	A
na grič, od koder se je videla vaška pot tja	do	trga.Dolgčas mi je bilo in lačen sem bil, da	A
božične pesmi. Prijazno sta se prepirala tja	do	kraja hiše, kjer je naše dvorišče prehajalo	A
rok, zakaj skleda se je pri jedi izpraznila	do	dna kakor nekdaj. Zvečer smo sedeli otroci pod	A
skromno šlo - sem okušal bedo od vseh strani	do	pete šole.Stanoval sem pri gospodinjah, ki za	A
Ležal sem tam dva, tri dni skoraj brez zavesti	do	jutra, ko so se odpravljali tovariši v šolo	A
velela gospodinja. O kako rad bi šel domov, a	do	doma je trebalo takrat tri ure z železnico in	A
oglasil rezek odgovor v nemščini: »Počakajte	do	jutri zjutraj!«Ozrl sem se tja in opazil visoko	A
in je moj stražnik zadremal, sem se splazil	do	sosedov in izpil vse. Proti jutru sem trdno	A
in hotel po vsej sili k meni. Iz usmiljenja	do	obupanega očeta mu je dovolil samo kratek pogled	A
vse gostilne in krčme od Hrušice in Javornika	do	Gorice in v Furlanijo so bile polne njegove	A
dolgo zdržal; že čez nekaj tednov je prišlo	do	preloma, ki je izzval splošno pozornost v vsej	A
gledati! Pomagajte mu, da ne bo toliko trpel, ko	do	zdaj ni vedel, kako se živi! Storite vse in	A
Sredi noči ga je zdramila huda nevihta.	Do	kože premočen je v gozdu trepetal od mraza,	A
drugo pomoč, dasi se mu stanje hujša od dne	do	dne. Moj zdravniški pregled je bil kratek in	A
spali, ko sem prišel s službujočim zdravnikom	do	svojega nebogljenca.Spotoma sem zvedel, da so	A
oče je postajal pri vsakem koraku. Dospevši	do	cerkvice sv. Martina, se je naslonil na zid	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani