Resda je v verzih Neže Maurerjeve več mraka kot svetlobe, vendar se avtorica ne prepusti malodušju, temveč se rešuje iz njega v nekakšno trpko vztrajanje. Njeni stihi so namenjeni vsem tistim ljubiteljem poezije, na katere so naši ultramoderni pesniki že popolnoma pozabili, hkrati pa njene najboljše stvaritve na samostojen način dopolnjujejo podobo in obraz slovenske ženske lirike.