že (2.601-2.700)

ribje oko. . /\ .. stran 143 . \/ Sonce se je	že	močno nagnilo, od vzhoda je potegnil hladen	A
gospodinja in babica. Povedali sta mi, da je juha	že	gotova, da bolnica mirno počiva in dremlje,	A
pa krepko »drnjoha« na skrinji. Zunaj se je	že	mračilo; v sobo mi je svetila babica, luč je	A
vlak proti domu. Tretji dan je bil Banjškar	že	na vse zgodaj pri meni dobre volje, ker se je	A
Ali vam je to kaj mar?« »Nekaj	že,	ker pravijo, da gospoda privošči otroke drugim	A
polletnega fantka, ki je na preiskovalni mizi	že	čvrsto stal. »Ta bo še hujši hrust ko oče!«	A
bolje se je godilo mojemu prijatelju, ki je bil	že	kolikor toliko vajen gorskih potov; a tudi on	A
doživel. »Gospod zdravnik je preučen, kakor sem	že	včeraj rekel!Za v mesta je učenost menda potrebna	A
čimer sta bila oba takoj zadovoljna; menda ju je	že	domači zdravnik pripravil na takšno zdravljenje	A
potrebščine, mi je mladi mož pripovedoval, kako se sam	že	od nekdaj zanima za zdravniške in zdravstvene	A
vem pa, da je vse, kar je odveč, napotje! Če	že	hočete ostati v sobi, sedite v naslanjač pri	A
domovine, me je povabil k sebi. Bil je takrat bolan	že	nekaj dni; v goltu se mu je napravil precejšen	A
»Zakaj pa ne vi? Saj ste gotovo	že	kdaj imeli takega bolnika v rokah in mu sami	A
bolnika v rokah in mu sami pomagali?« »Večkrat	že.	A moj tovariš je strokovnjak in vam napravi prerez	A
znano ime mladega izobraženca, ki si je pridobil	že	dosti veljave s svojimi učenimi in zabavnimi	A
svoje vegavo zdravje. Gost je bil zgovoren	že	od spočetka.Ko se je okrepčal s slatino in malinovce	A
njegova usoda zelo pri srcu. Poznala sva se	že	lepo vrsto let.Od njega samega sem zvedel, da	A
deloma uničila, deloma stisnila, zato ga je	že	vsak manjši napor pri hoji ali govorjenju nenavadno	A
spremembe je ostal sila občutljiv. Nekaj let	že	je bival kot samostojen odvetnik v mestu in	A
bolehavci in krehavci,« je menil, »ki so se	že	dosti preklali z boleznimi, se jih otepajo mnogo	A
po sebi. Saj prime koga trepet, ko je strah	že	za njim. Pri prijatelju je bila zadeva nekoliko	A
prijatelju je bila zadeva nekoliko drugačna. Tekel je	že	tretji dan po ugodni preokrenitvi, prijatelj	A
dasi je bila prav za prav še zima, a je sonce	že	močno sijalo in grelo, in rekel: »Pomlad prihaja	A
jasno pred seboj. Ali bi ne bilo bolje, da bi	že	bilo konec mojih bridkosti in brezupnih skrbi	A
prišel vanjo. Drugi dan sem našel prijatelja	že	v naslanjaču baš pri obedu.Z veseljem sem opazoval	A
pripomnil, ozrši se proti meni. Čez nekaj dni se je	že	vadil v »sprehajanju« po sobi z odprtimi okni	A
na bolje; po veliki noči je smel moj bolnik	že	v pisarno. * * * Prijatelj je bil zadovoljen	A
pisarno. * * * Prijatelj je bil zadovoljen	že	z dovršitvijo prvega dela najine pogodbe in	A
četrti križ na pleča in gre njegovo življenje	že	nizdol, zravnajo ali vrastejo stare pohabe?	A
pljuča? Ali naj se mi pomladi srce, ki je dobilo	že	toliko ran in prask, da se komaj še vkup drži	A
na zrak in v prirodo!« »Na sprehod naj hodim	že	zjutraj, da bom moral namesto na delo, v posteljo	A
delo, v posteljo počivat. Kaj ne veš, da me	že	tisoč korakov hoje zdela tako, da sem ob sapo	A
prijatelj in bivši moj »podložnik«, ki se je	že	pred meseci izneveril mojemu varuštvu.Po burnem	A
Stari krevlja okoli ogla, suka palico in se dere	že	od daleč na hlapca in na delavce, na sina Janeza	A
Aló k večerji! Vse je	že	na mizi.« Razgreta v lica si briše mokre	A
»Menda vsaj! Teh par pesti sena bi	že	lahko davno spravili.« Sin se obrne	A
pravočasen odhod na delo. Posluša in posluša, ali so	že	posli na nogah, ali se kaj gane v hlevu, ali	A
hlevu, ali se odpravlja hlapec z vozom, ali	že	čuje Janez ali Tona z deklami zadnje mu ne da	A
zato, ker je najnežnejši, najbolj gosposki;	že	samo dejstvo, da se mu je narodil, ko bi nihče	A
če dobi pripravnega človeka; Janez bi potem	že	kako drugače odračunal, saj je itak najbrž malo	A
od fare. Krepek mož, premožen; ampak - saj bo	že	skoraj štirideset!Vdovec je, otroke ima!	A
prste gleda, če se mu zahoče vina ali kart?	Že	prej se ga je rad nasrkal.Odkar je ovdovel,	A
nemogoče. Za ušesi se popraska in vroče mu postane	že	pri sami misli.Kaj si predstavljajo negode?	A
bolezen? Koliko ga stane Polde, koncipient,	že	toliko vrsto let?Za Evgena je treba plačevati	A
kaj zaslužil s kartami. O, lepih denarcev je	že	pričaral tu in tam v svojo mošnjo!In vendar	A
Marsikak stotaček bi si bil prihranil in svoje	že	itak obremenjeno posestvo bi bil obvaroval za	A
Tiste tisočake? Koliko pa jih dobiš na zemljo,	že	davno preobdolženo? -Ljudje krščanski, ne pozabite	A
Ljudje krščanski, ne pozabite, da je Drozeg	že	začel z dolgovi!Z rajnko Nežo sta bila kupila	A
kaj si mislite, da je z varčevanjem kar tako?	Že	za obresti, brez amortizacije, je težka reč	A
krčmo; morda - no, zakaj ne, tudi karte so nam	že	prinesle srečo - morda se obrne in na mah je	A
daj, odkod? Kar je bilo v gozdu zrelega, je	že	davno padlo pod sekiro.Ali naj začnemo kosati	A
Drozeg jo nameri proti kuhinji. Mrak se je bil	že	zgostil, Petrove oči so slabe: šment preklicani	A
Zlasti na večer je neprijetno. - V kuhinji	že	gori svetilka, skozi odprta vrata pada pramen	A
malo začudeno in malo plašno. »Hm - tebi bi je	že	nagnal.« -Na licih mu igra poredna ljubeznivost	A
od mladih nog možak! V ljudski šoli je bilo	že	očito njegovim součencem, da je drozeg ptič	A
palico med neumite piskre in posodo. »To je	že	od celega tedna, a?Zvečer ni časa za pomivanje	A
»Novega! I, kaj bi z novim, ko nas	že	staro toliko napleta?« zamahne Drozeg malo jokavo	A
»Napol sem slep. Zvečer	že	nič ne vidim.« Čelhar se namuzne hudomušno	A
gladko brado: »E - tiste tisočake, Peter, tiste	že	še kje iztaknete.Le pobrskajte po svojih knjigah	A
Izgovorite si svoj del!« »	Že	prav, že prav!« -Drozeg zamahne še enkrat trudno	A
Izgovorite si svoj del!« »Že prav,	že	prav!« -Drozeg zamahne še enkrat trudno, se	A
Čelhar se namuzne: »Katra si ga	že	poišče... če ga nima že izbranega.« »Hahahah	A
namuzne: »Katra si ga že poišče... če ga nima	že	izbranega.« »Hahahaha...« se zakrohoče	A
Hahahaha...« se zakrohoče Drozeg. »Jaz sem tudi	že	zapazil, da se nekaj gledata z Martinom.«	A
Mir mi dajte, pravim! Če sem vam napoti, lahko	že	jutri grem.« Stari rezgeče in se muza	A
prskati s sumljivo obširnostjo in vztrajnostjo. A	že	med kašljanjem izpregovori: »Reč je	A
nagnalo, zlomka, da ste pustil Trst in prišel	že	domov počivat?Kupčija vam je nesla in mesto	A
je nazadnje vendar mesto.« »Pet križev imam	že	skoraj na hrbtišču.« »Pet križev!	A
sem bil nekaj, pa sem si mislil: drobiža je	že	nekaj tu; dovolj bo za ta leta, ki so mi še	A
pa rečem: brez gospodinje ne ostanem.« »Bo	že	Janez preskrbel.« »Nič ne bo preskrbel	A
»I - razumljivo. Saj	že	tako velja.« »Sosed - Črnéčka ima nekaj	A
premakne neugodno in pogleda v temo. »Stara je	že	gotovo petdeset.Jaz ne vem...	A
»He, Grega, zdaj šele prihajaš?	Že	ves večer te čakava s sosedom.Pridi, da udarimo	A
za vasjo, raztezajoč se do gozdiča. Nekaj je	že	pokošenega in suhega. Seno nakladajo	A
potno kožo. Hlapec se neprestano ozira, ali	že	prinesejo predjužnik z bariglo vina.	A
sta se bila ločila od ostalih delavcev, ker ju	že	nekaj časa žene, da bi se razgovorila; a oči	A
tak star dedec, s štirimi otroki! Ali ti je	že	tako odreklo?« -Tona je bila umolknila in ni	A
Zadeta je bila v živo. - Rebec je bil	že	tretji njenih izvoljencev. Najprej je bila imela	A
odvisen od svojih staršev. Poznala sta se bila	že	od mladih nog.Gledala sta se in se štemala,	A
vratu, da jo je moral skoraj brzdati. Bil je	že	zaročen in je čakal samo premeščenja, da se	A
dozorel njen sklep. Na lastnem domu so se ji	že	davno gabile razmere; posebno zoprna ji je postala	A
obresti in obrokov, ki so bile pri Drozgovih	že	kar udomačene.Rebec bi jo vzel tudi brez denarja	A
izhajati brez nje? Ponoči je bil jezen nanjo, in	že	večkrat je bil jezen, ker se ni hotela vdati	A
Katri sem danes odpovedala, da veš. Boš	že	enkrat spoznal, da te samo lovi, ali kaj?«	A
saj ima dovolj pregreh na duši. Smrt se ga	že	spominja, človek bi pa z babami norel.«	A
pokora ti, da se Bogu usmiliš. Jaz ti ošabnost	že	izbijem.Rad bi vedel, kdo je gospodar pri hiši	A
pri vas kaj spoštovanja vrednega.« »Jaz ti	že	pokažem spoštovanje, mrha!« -Peter se prestopi	A
»Ha, le naj gre od hiše, le naj gre! Jaz si	že	poiščem gospodinje.« Evgen je bil izginil	A
spominu, ko se je zadnjikrat prepiral z njo,	že	bolno in na smrt obsojeno.Z dna vesti se mu	A
tujci, samota, domotožje. Za domač pozdrav je	že	hvaležen človek. Občudujoč pogled, toploto obetajoč	A
trše. No, Evgen je še danes miljenec očetov;	že	samo zanj bi bil lahko hvaležen ženi.In sam	A
se, pokriža, zmrmra molitev in se ozira, če	že	prinašajo kosilo.Po zelniku prihaja Katra s	A
»Saj sem tako namenjen, dobro je. Tona se	že	unese - kaj praviš, Katra?« Njene oči	A
raskavo od rok. Mislil sem, da boš opoldne	že	doma s tem vozom, Martin.« »Stric so	A
dremali,« se namuzne hudomušna Reza. »Mi smo se	že	požurili, saprment.Vsa sem mokra, srajca se	A
zaiskri: »Kaj bi s tabo, Reza, ki se moraš	že	ponujati? Katra, vidiš, to je jagodica, da bi	A
Takile so dedci: davi me je snubil, zdaj je	že	nezvest.Katra bi dišala ‘Ptičku’ a?« -	A
Toni - kar tako brez resnične vere vanjo; a	že	v naslednjem hipu se mu ni več zdela čisto nemogoča	A
Mladega se boj, mladega hajduka!« Hlapec,	že	precej starikav dedec, plane nenadoma pokonci	A
»Tega pa ne maram, Drozeg. Nekaj sem	že	slišal. Jaz si prepovem: za norca me ne boste	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 3.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani