Ena je groza Ena je groza, ta groza je: biti ‒ sredi kaosa, sredi noči, iskati izhoda in slutiti, da rešitve ni in ni. Včasih se med ranjene skale tiho razlije zlati svit jutranje zarje ‒ šel bi dalje, pa že čutiš, da si ubit. Kakor da se zarja rani, kadar razgrne svoj pajčolan, kadar razlije goreče slapovje in ti zakliče pod goro: Vstani, glej, že gori razbito gorovje!