že (2.401-2.500)

spoznanja likovnim veščakom, ki so nam svoje	že	sugestivno razložili, nas seveda zanimajo predvsem	A
Čeprav sodi v moderno pisavo, kar nam izpriča	že	zunanjeformalna logika njenih pesmi, mestoma	A
sledimo pesniškim zbirkam, s katerimi nas je	že	obogatila (V meni je dež (1990), Malin	A
vzporedna, na trenutke padeta v presek, toda	že	takoj zatem sta spet daleč narazen.Občutje relativno	A
nadaljevanje izraza, ki smo ga pri Votolenovi	že	vajeni ‒ napisane so mimo pravopisnih pravil	A
ustvarjanje je nekakšna nadgradnja vsega, kar je	že	prej počela v sklopu samorazvojnih tehnik.	A
breg, kot, da bi s sončnega neba usul se sneg.	Že	prej enkrat jih rada napisala bi, a takrat bilo	A
MOJA LJUBEZEN Koraki lastnih nog stopinje	že	zamujajo, oči samo še nate željno pogledujejo	A
da želja, od koprnenja razvneta, ves čas se	že	v prazno gnezdece spleta, mladičem si kliče	A
34 . / V TVOJEM STILU Utrjena, izhojena je	že	ta pot iz sanj, samo še nate čaka voz, da zopet	A
Noč se s temo nehote spogleduje, povsod je	že	mirno in vsak sladko spi, jaz pa le zvesto še	A
Zloščeni čevlji in nova kravata, na stolu	že	zlikana srajca visi, vse je, kot vedno, v pričakovanju	A
vse je, kot vedno, v pričakovanju, nov dan	že	prihaja, le njega še ni! K jutru drvi mu ta	A
tratah. A danes so selivke, se vrnile, zdavnaj	že	za nas, pozabljene, v ta kraj. Na tratah najinih	A
Danes sem ravno razdražene volje, nabrano	že	teče molčanju čez rob, spletene skrbno in shranjene	A
z molčečih ust ti berem črkovanje. Zdaj si	že	nag z obleko ali brez nje, golota ni več vzrok	A
še bolj ljubeče, čeprav nje sled telo pozna	že,	zdi se, poboža spet bolj toplo, bolj čuteče	A
ki pogasi jim žejo, le pogled še, na vse, kar	že	vzljubile so goreče, kar legla bi nazaj med	A
plahimi očmi ozira, povesi v srečno zatočišče	že	prej pobeglih iskric in nemira, poglede bežne	A
kako, da v meni še je mraz, ko drugi bučno	že	praznujejo? Povsod cinglja, pozvanja in diši	A
čoln je do roba potopljen, prepoln od želja,	že	skoraj izgubljen! Če ne znebim se tovora, se	A
objem. Še nisi prebudil mi spečih strasti,	že	plamen ugaša, objem se hladi. Spet vzamem vžigalico	A
. / . / stran 19 . / glas izreklih besed pa	že	se gubi globoko v mrak izgorele luči. Spet vzamem	A
kako me pogledaš, je zame izziv, da preko jezov	že	utrjenih, čustvom dopuščam ponovni izliv. Spet	A
pogledom: »Hej, za redke izmed vas se čuvam. Si ti	že	res dovolj trpel? Ne!	A
Zdaj sem tukaj, zdaj sem tam, v mislih pa grem	že	drugam, več ko izveš, več veljaš, na koncu pa	A
lepše bo, naj bo. Če je bilo zaman, kar je	že	mimo šlo, naj gre še ta dan, a z jutrom, ko	A
pred avličnimi psi. ... ki jaz tako je, da me	že	je sram! Z monštranco zidano me iznenadi.	A
daje in posoja. Kot pelod me zasujejo repati.	že	božji moj kopni kot ivje, kot suha praprot tiho	A
kot vbogajme za skupno grešno ležo. Če pa	že	gre za angelske vidike, vsak je srce nekakšnega	A
Grem v tujo travo sanjat in živet. Me	že,	seno, v ograbek bo zagrabil, sem z vsemogočimi	A
pajčolanu nesel skozi kletve. Obkrožajo te	že	viseči svatje. Volšebni prsti črni od jestvin	A
življenjepis kot pantomima! Veselje prvič, drugič	že	bridkost. Drugje prikliče svete blagoslove,	A
bom popotnik v angelski bisagi v rastišču zeta	že	in še sinu. Je favnov tulec poln med motivi	A
zverinjaku, priložnost nova bo, povzdigovanje.	že	kažem pot zagnanemu težaku. V sedmeromestje	A
Objemi njihovi, poljubi hlinjeni.	Že	kažem pot zagnanemu težaku, povestnica visi	A
možem. Dogodke grbav listal bo z ravnilom kdor	že.	Pogledal bo iz trnja name, da pridobi srce z	A
navado. Moj križani, mu sonce več ne sije, če	že	njegova maščevana kri je! Če že njegova maščevana	A
maščevana kri je! . / . / stran 110 . / Če	že	njegova maščevana kri je za jutra in za dne	A
neznane besede, ki kraljujejo ondod. Z desnico	že	odganjajo krpane, levico liže jim hvaležni Lot	A
kljub haljici pri vseh pozabljen, so gumbi z nje	že	odleteli vsi! Kakor odstavek angelskih vzpodbud	A
vabi tudi tiste iz daljave. So gumbi z nje	že	odleteli vsi, kakor z zastavo vedro z njo pomaham	A
bom zaman navzad, nebeški krovci in gradbinci	že	odstranjujejo kot lik škrlat v pečevju, kjer	A
Adam in krdelo uslužnih priučenih moških muz.	Že	Noe s svojo lučjo gre naproti, coklja glasno	A
pri gradnji, so angeli v božični prepenjavi.	že	tu je zame kmetova trojad, bom hodil v zimski	A
nastajal, v poljubih in objemih nosil spravo.	Že	kerub, ki se v meni je odtajal, razglaša mojo	A
mlad, spočit. Razsoja in kaznuje in molči,	že	dostikrat sem bil čez rob nalit. S prestola	A
žive biče in vate, molil bom v trenutku žarnem,	že	piska veter zvonki skoz kotliče. Mravljišče	A
beli spet zasuke po vetru vadi in se veseli.	Že	piska veter zvonki skoz kotliče, upogne se hrbet	A
črne brade. Izza vodnjakov z gorskimi pasteli	že	smo drug drugega sejali, želi. Že smo drug drugega	A
drugega sejali, želi. . / . / stran 179 . /	Že	smo drug drugega sejali, želi. Se med razori	A
prešinja. Nasedel bom medenemu goslaču, ki	že	moj jezik premišljuje, žinja! in ga najdevam	A
vilenjaki stihov. Iskaje milost in zavetje soda	že	vem, če jaz sem ta, ki da odvezo, nikomur je	A
kruha, vode, vina zame škoda. Pobraten bil sem	že	preveč potraten, do sem dovolim priti dečkom	A
je čreda, ki išče dno zamolka me in loja; se	že	v človekojedine poseda. Visim na meču in na	A
oblačilu, in se iz drugih mrtvih bom prebiral. Se	že	v človekojedine poseda, kdor je priroč, uho	A
maščevanja razlita, razglašena po puščavi in	že	ubita od zamolčevanja. Kateri človek naj bi	A
obraz je kup drobcev; tistega, ki je na levi,	že	poznam. Tudi desni se mi počasi že razkriva	A
na levi, že poznam. Tudi desni se mi počasi	že	razkriva. Mnogi, ki so vmes, molčijo.	A
ni dodano. . / . / stran 21 . / Izstopanje	Že	tako dolgo izstopam, da se niti ne spominjam	A
zmorejo! A sem začutila nemir v sebi; preveč me	že	jemljejo kot svojo stvar. Seks Ugodja trenutke	A
. / . / stran 48 . / Kar tako Skoraj je	že	začelo deževati in takrat sva legla ‒ ‒ kar	A
SEM BILA DREVO ‒ 1997 ‒ KADAR PRIDEŠ K MENI	Že	naslov obeta ljubezensko vsebino ‒ in res je	A
in njene pesmi) tako pogosta, resnična, da so	že	kar pregovorna (»Ne moreva se ujeti ... « pesem	A
Neža Maurer . / . / stran 72 . / Druga	Že	dokaj časa spremljam pesniško delo Vanje Strle	A
. / Pot Vse poti, ki vodijo nikamor, sem	že	prehodila, na vsa gluha vrata sem potrkala,	A
Ob vsakem ponovnem prebiranju (samo primere	že	znam na pamet) jasneje in ostreje čutim, da	A
občutljive pesnike Skozi občutljive pesnike	že	od vekomaj prehaja naravno kroženje stvari in	A
pokončnost, upornost in preprostost se iz njega	že	od vekomaj po semenih predajajo prihodnjim rodovom	A
Noč je in zdaj bom zenica iz prozorne kaplje,	že	polzim v pozabljene svetove, kjer pod površjem	A
upanje, ki nas s tem, ko so, učijo, kar smo	že	davno pozabili ‒ -prosijo za sprejemanje, da	A
použiti popolnoma po pravilih: odpira mi um,	že	je tu črpalka, znanje odteka proti najgostejšemu	A
In to je odlično obelodanjeno.	Že	v uvodni pesmi (Skozi občutljive pesnike)	A
pesniške sugestije. Včasih pa je seveda, kot	že	rečeno, potrebno kakšno pesem prebrati tudi	A
nikoli. Jaz, ki še nisem hodil v šolo, a sem bil	že	nekak glavar vedno glasni in lačni kopici manjših	A
težavnega položaja. Matere ni bilo na spregled	že	nekaj dni, ležala je menda bolna v gorenji sobi	A
grozonosni oblaki, preteč nam s pogubo. Vedel sem	že	toliko, da bi mi otroci ne mogli živeti brez	A
na studenec!« Vrnil sem se domov, kamor je	že	prispela Reza.Brž sem ji nanosil drv za ves	A
mi otročaji nismo še smeli k njej v sobo, a	že	tisti dan je prešla vsa mora od naše hiše.Oče	A
temeljih. Spravil me je v ljubljanske šole, ko je	že	sam začel bolehati. Že prej nam je predla trda	A
ljubljanske šole, ko je že sam začel bolehati.	Že	prej nam je predla trda, ko je bil še zdrav	A
na voljo samo sedem krajcarjev. Navadno sem	že	opoldne zajedel vse in odhajal iz kuhinje, ko	A
požiranje tistih neumnih knjižur, ki razvnemajo	že	itak razvneto domišljijo, klatenje po okolici	A
me mora kaznovati zaradi upornosti. Bil je	že	svetel dan, ko so me zbudili; bila je glavna	A
prebral tudi kak odstavek. Tretji dan sem se	že	vtopil v branje.Vso, nad tisoč strani obsežno	A
profesor me je pohvalil, kar se poprej ni dogodilo	že	nekaj let. Videč mojo resnost in prizadevnost	A
večje sreče od one bolezni v peti šoli, ko sem	že	naglo drsel v življenjski prepad. Prvo zdravljenje	A
Kaj čem jaz, ki nimam priprav!« »Boš	že	kako pomagal!Po zdravnika pa ne marajo, ker	A
pojdi, saj si človek! Vsaj poglej in svetuj, če	že	ne moreš pomagati!« Nisem se dalje upiral materini	A
drugem koncu vasi. Poznal sem to hišo kajpada	že	od nekdaj, a bila mi je zoprna radi gospodarja	A
bila mi je zoprna radi gospodarja, ki je bil	že	nam otrokom znan kot svarilen zgled zapravljivca	A
prežali, da nas doleti kaj dobrega. Mene je	že	doletelo, zakaj ženin Žok je prišel bolj vinjen	A
\/ goldinarja. A Tona Žok ni dolgo zdržal;	že	čez nekaj tednov je prišlo do preloma, ki je	A
nahujskale, da je prišel domov kasno, ko smo	že	odmolili rožni venec, in ves divji, kar ni njegova	A
bodo rubili radi fronkov, ki jih nismo plačali	že	drugo leto.On pa je besnel, treskal lonce, kozice	A
mnenje in odločno rekla: »Fant je mlad in se	že	izliže.Tudi stari burkež ne pogine še zdaj,	A
Prav je, da se smili sam sebi, saj se drugemu	že	tako ne!« Ko sem si v hiši roke umival, me je	A
Ni me izpustila. »Glavno delo je	že	opravljeno, in kar ste začeli, končajte sami	A
pijanskim nadlogam.« Drugi dan je bil stari Žok	že	bolj miren, mladi se je dobro osvestil.Tudi	A
poškodbe, me je vprašala Žoklja, ali je sin	že	izven nevarnosti, da bi ga mogli spraviti kam	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani