še (2.501-2.600)

beží ali tebe, tebe, ljubček le nazaj	še	ní ...“ ”Kdó si, kdo si, temen pógled	A
ob poti stal in pozdravov sto iskrenih	še	za drago sem poslàl. Solncu sem tedàj naročil	A
solnce zlató ostani za temno goró: naj	še	takó jasen, vesel je tvoj žar, v srcé ne	A
pošiljam iz ljubečega srcá. Nikdar nisem	še	te prosil nikdar še tako gorkó ... A ne	A
srcá. Nikdar nisem še te prosil nikdar	še	tako gorkó ... A ne záse, o Marija, prosim	A
v grob ne položiš - bojim se te. A najbolj	še,	ko vem, da v svojem urnem begu ljubezen in	A
P�KOJ Moje srce je pokojno kakor	še	nikdár takó; ali vendar srečen nisem,	A
krasnó noč je temnà okrog mene, v srcu	še	bolj je temnó. SIJtLE SO NA NEBU ZVEZDE	A
pa življenje je glasnó; a naj krog mene je	še	bolj lepó srcé je mirno, strto v prsih mojih	A
ljubezni zvestó bi se z menój - tedàj	še	srce tvoje zapustil bi pok�j! DALEČ	A
Usode temne jaz se ne bojím. Prinese naj mi	še	bridkéjše bôli, prinese naj prihodnost mi	A
nesreči ne upognem se nikoli ... Prinese naj mi	še	bridkéjše bôli, usode temne jaz se ne bojím	A
bi več gorkó me ne ljubíla! Naj sreča mi je	še	takó nemíla le jedno, jedno straši mi srcé	A
za hip otožnost mojo. Kot ne bi te čutilo	še	nikdar, srcé, o žar, sladkobo pije tvojo	A
spomín preteklih dníj budé. LE ENKRAT	ŠE,	OJ DEKLICA Le enkrat še, oj deklica	A
LE ENKRAT ŠE, OJ DEKLICA Le enkrat	še,	oj deklica pri tebi bil bi ràd, le enkrat	A
deklica pri tebi bil bi ràd, le enkrat	še	poljubil te četudi zadnjikrat. Mordà	A
več okó! . / . / stran 226 . / Saj ni zašlo	še	solnce in sneg zapadel ní, le njeno, njeno	A
ko mlada strast morí že srce moje. KAJ	ŠE	N� GORJt ZADOSTI Kaj še ní gorjá zadosti	A
KAJ ŠE N� GORJt ZADOSTI Kaj	še	ní gorjá zadosti v srce vlilo mi nebó?	A
mi nebó? Da me ti nič več ne ljubiš, kaj	še	ní zadosti tó? Naj bi trpel še bridkejše	A
ljubiš, kaj še ní zadosti tó? Naj bi trpel	še	bridkejše, saj kdor ljubi, srečen ní -	A
je moje trudno že je od solzá, le kedàj	še	v njem zasíje rosni svit gorjá. Trudno	A
srce moje, trudno je od bolečin, le kedàj	še	pesem žalno oživí spomín. V OBJEMIH	A
sladkó sem sanjal, da zasije kedàj mi	še	krasnejši ràj. Oj čudno, da takó je moglo	A
míne hipni ràj. In tedàj pa mi ostane le	še	vince presladkó; o zató nalij mi vina,	A
stojí, kot sneg se krona ji bliščí, nikdó	še	lepše videl ní. Ne glej, o deček, je nikár	A
čar več ne pozábiš je nikdár. A on želí	še	bolj strastnó, on ljubi jo še bolj srčnó	A
A on želí še bolj strastnó, on ljubi jo	še	bolj srčnó, odtrga jo z drznó rokó.	A
obledí, ugasne ógenj mu očí in srce mu	še	bolj zbolí ... LE ENKRuT SEM VIDEL, DRAGA	A
... Vsaj enkrat	še	smehljaj se méni kot nekdaj spet se me okleni	A
zvezde temu čaru, ti krasoti. A ne mine	še	en teden, kar bogú na misel príde, da	A
teden, kar bogú na misel príde, da ustvári	še	človeka. Ali zlobo in neumnost bog ustvaril	A
svetle zvezde; in le časih v noči jasni zró	še	s svítom obledélim zró na zemljo trepetáje	A
Da mi potoláži potolaži srce vroče, ker	še	zdaj to srce nánjo pozabiti noče.	A
Ljubezen v srcu mojem ní pomladni dan cvetoči.	Še	bolj temna je kot nebó v jesenski mrzli noči	A
le nesó pokopat jo pomlád nočí viharne,	še	lepša zopet se vzbudí, a v srcu nikedar ne	A
teló gorí, da v neugasnem ognju tem, če	še	živim, ni sam ne vem. Vse tihe nade, želje	A
na širokem, sinjem nebu, pa naj bo pomlád	še	lepša petje slavcev še milejše - Kaj je	A
pa naj bo pomlád še lepša petje slavcev	še	milejše - Kaj je meni solnce, pómlad, kaj	A
6 Ostani le trenotek	še	pri meni, trenotek še naj gledam ti v okó	A
Ostani le trenotek še pri meni, trenotek	še	naj gledam ti v okó. Ti svojo belo roko v	A
nič mize, nič stolov nič posteljce.	Še	en lep pozdrav Olga en prijazen adijo,	A
Nina, da sem jaz pijana svinja! Ko si ti	še	sladko spala, je moja roka že pisala.	A
se bo djalo: Vstan, pa pejd! Pa sej ga	še	ni, pa sej ga še ni, pa sej je še daleč	A
Vstan, pa pejd! Pa sej ga še ni, pa sej ga	še	ni, pa sej je še daleč do tiste noči,	A
sej ga še ni, pa sej ga še ni, pa sej je	še	daleč do tiste noči, ko boste rekli, ko	A
me gredoč pozdravila; šla si, enkrat si se	še	ozrla, samega si me ostavila. Šla si	A
ni več pota ne cesté, ti greš dalje, komaj	še	te vidim, v soncu se bleščijo ti lasjé.	A
mene pa je v srcu zabolelo in govoril sem	še	jaz: ”Glej, kak tam v valovih svetlih	A
prihajajo. Zmerom tišji so akordi; komaj	še	dotikajo se klavirja prsti njeni, roke	A
Plašen zvok - in omahnile so utrujene roké,	še	spomin - njegovih usten ustna njena se tiščé	A
bi zdaj z življenjem jaz? Samó trenotek mi	še	pusti, samó še čisto kratek čas. ”Poglej	A
življenjem jaz? Samó trenotek mi še pusti, samó	še	čisto kratek čas. ”Poglej, Helena, te gradove	A
luč neugasljiva sredi večne nočí. Ves	še	majhen in slab sem zadel na rame trpljenja	A
Anica, nagni glavo na mojo ramo, da vidim	še	enkrat tvoj smehljaj ... ...	A
besede moje sladke v tistih dneh. Goreli so mi	še	poljubi tvoji na vročih ustnicah in že sem	A
bogastva, blagá in častí in odel jih povrh	še	z glorijo veličastva. Takó se vozijo tatjè	A
diha v zraku, zadnje jutro moje sreče. Le	še	enkrat me poljubi ... Noč in smrt bo zdaj pred	A
slavec je zaplakal tisti čas. ”Ah ostani	še	trenotek ti moj dragi; kaj je meni, kaj	A
srcé objela? Ljubezen tvoja že mrjè,	še	komaj porojena - kaj hočem jaz brez njé,	A
tvojimi tedaj!“ In so tarnali, jokali, in	še	bolj in zmerom bolj; on pa sname z nog sandale	A
majali, gledali so čudom name: ‚Tako lepa	še	in mlada ...‘ Ali oče moj je hotel in jaz	A
njem so zgorele vse moje pesmi, vse napisane in	še	ne napisane.Resnično, vse moje še ne porojene	A
napisane in še ne napisane. Resnično, vse moje	še	ne porojene pesmi so zgorele takrat; prišel	A
velik ogenj in je opalil tiste ponižne cvetove,	še	predno so dobro prodrli iz prstí in ki bi se	A
mi smilili ubogi cvetovi in zbral sem, kar je	še	ostalo, z genljivo ljubeznijo, s tresočo rokó	A
naklonjenosti do mene - da diha iz tega skromnega šopka	še	zmerom duh vijolic, ki so nekdaj cvetele.	A
ki me je tako vsega oškropilo, da se poznajo	še	danes umazane pege. Sanje, sanje!	A
Sanje, sanje! Komaj sem	še	vedel, kod hodijo noge in komaj sem čutil, da	A
brezkončnih, meglenih ulicah, se potika ondod	še	zmerom, prav takó, kakor je bil ostal v zakajeni	A
razpoloženje posebne ure. Tisti človek je bil	še	nekoliko podoben sončnočistim, v svojem najskrivnejšem	A
. / Od daleč je bil podoben tem dušam, ali	še	ob pravem času je zavrgel svojo nedolžnost in	A
kakor je žalostno poginilo toliko najlepših duš,	še	predno so zasijale v vsi svoji sončni čistoti	A
navadnost, v smrdečo vsakdanjost! Tako daleč bom	še	prišel, da bom pisal burke za predmestne ljudi	A
inteligenco. Resnica je, da je ostalo na moji duši	še	nekaj svetlih mest, in dasi se trudim, ne morem	A
pred mano in se mi umika neprestano. Zmerom	še	mi je težkó, če pomislim, da bi moral udinjati	A
Ni na svetu bolj odurnega od klovna, ki se	še	ni otresel vsega ponosa in poslednjih ostankov	A
umazanosti in vsakdanjosti navajene oči, da bi mogle	še	kdaj mirno sanjati ter si domišljati nad stvarmí	A
plezal celo večnost. Takrat spoznam, koliko je	še	lepega in dobrega v meni in da nisem zaslužil	A
miroljubnega in ljudem prijetnega človeka gleda	še	zmerom - ob lepih spomladanskih dneh najbolj	A
svetil florentinski slamnik, zasvetil se je	še	enkrat iz daljave in vse je izginilo.Kje so	A
razkošni smeh. Takó vesele nisem nje	še	nikdar videl jaz, -- kakó je srečen pógled	A
... Postoj	še!	... O kje v tem vrvenju romantični sen je ostal	A
hočem zdaj z življenjem jaz. Samó trenotek mi	še	pusti, da zrem ji zadnjikrat v obraz ...	A
ne pridi! ... Azrael, nazaj, -- tvoj dan	še	ni prišel ... Kakó puhtí od njega mraz, kakó	A
zaspale svetle zvezde, da na jasnem nebu	še	jih ní? Vzdrami se, oj vzdrami, svetlo	A
je na balkonu, mimo hiše jaz hitím; da	še	enkrat vidim drago, pod balkonom postojím	A
Preveč je bilo šampanjca! ... Od telesa visé samó	še	raztrgane pisane cunje; lica so zamolkla in	A
srce objela? Ljubezen tvoja že mrjè,	še	komaj porojena, -- kaj hočem jaz brez njé	A
teh vsem divja strast vzplamtí v očeh.	Še	tristo knezov tam stoji, po žezlu vsakdo	A
hrepení, že v roki vsakdo meč drží. Ne nagne	še	se beli dan, pa zadivjá že boj strašan ...	A
pa zadivjá že boj strašan ... Veselo, kakor	še	nikdar, smehljá se v krsti -- mrtvi car.	A
Kaj pomeni tam ta šum skrivnostni? Saj prišl�	še	ní krvavo jutro.“ In služabnik stari, zvesti	A
odgovarja: ”Gospodar, ne skrbi! Res prišl�	še	ni krvavo jutro, ali srca jim kipé junaška	A
skrivnostni, kot hodile tolpe bi po planem? Saj	še	vstalo ní krvavo sonce.“ Odgovarja mu s tresočim	A
gospodar mogočni! . / . / stran 79 . / Res	še	vstalo sonce ní krvavo, vso ravnino krije	A
KONGFUTSE Majka zemlja, da si	še	starejša, pa rodila né bi učenjaka, da	A
in bogove nad visokim nebom. Ali vsega ni	še	znal Kongfutse. Rad bi videl, kar očém je	A
Noč se zgrne nad zemljó kitajsko. Sam bedí	še	učenjak Kongfutse pa ozira se k bleščečim	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 2.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani