še (2.101-2.200)

Nikamor več ne bom hodil.	Še	Hrvaško pustim. Nisem več za to.	A
imam naročenih pred teboj. Kregar. Saj imaš	še	to na plečih odveč.Ali je nisi prodal danes	A
Pojdi, pojdi, mudi se mi domov. Jutri moram	še	pred zoro na polje. Torbarček.V ímenu božjem	A
zdaj pa silijo v Ameriko. Tam jih lahko dohiti	še	večja nesreča. Lojz.Kakšna nesreča!	A
Lojz. Nikoli	še	nisi potožila dozdaj. Ančka.Kaj bi človek	A
kadar pada megla v podvečer, vse mi je všeč.	Še	te naše skale imam rada in naše puste laze.	A
Oprostite...	Še	enkrat bi rad izkušal svojo srečo. Ema.	A
me, kaj nisem dosegel mnogo? Vi me poznate	še	od takrat, ko sem bil pastir...Mnogo sem dosegel	A
pojdejo oče v Ameriko in da prevzameš ti domačijo	še	letos?!Kaj nisi rekel tega?!	A
denarja. Zmenila sva se z očetom, da se oženim	še	to jesen.Kmalu, čez štiri tedne.	A
akrajškovih na Velesjem. Dogovorili smo se za doto,	še	ta teden naredimo pismo. Metka.	A
Dva polna voza. In	še	dekleta imamo s seboj. Dolenčevka. I, glejte	A
Navajeni smo na vse. In pa	še	bolje je, če se prej ko prej umaknemo kraški	A
Presilovita je. Učitelj. Ej, drugod so	še	hujše burje.Tožilo se vam bo po naši. Žagar	A
Samo, če se ne varate! V Ameriki	še	vsak deseti komaj doseže malo uspeha Žagar	A
Moram oditi. Ne bi rad videl	še	onih drugih. Človeka srce boli, a podučiti jih	A
učitelj. Dosti sveta sem že premeril, ko vas	še	na svetu ni bilo.Mnogo žuljev se je naredilo	A
govorite o domovini in zaslepljenosti, mladi ste	še	in neizkušeni, kakor mlado pišče, ki je prvikrat	A
doma zasluži. . /\ .. stran 82 . \/ To je	še	ciganu premalo! Učitelj.	A
Torbarček. In jaz sem naredil torb, kakor	še	nobeno leto! Par mernikov zlata bi šlo notri	A
A do tja imamo štiri ure vožnje. Zdaj	še	pet ni.(Pogleda na uro.)	A
Kako hitro je vse prišlo! Poleti ob sejmu	še	vedeli nismo za Ameriko, in zdaj gremo.(Zamisli	A
Lojz? Pečarica. K Streharju ga je vleklo	še	enkrat.Po slovo k Ančki.	A
Če se Ančki kaj zgodi ... Mati,	še	enkrat bi vas prosil... Pečarka.Le pojdi, le	A
Odšli so. Bog vé, če jih	še	kdaj vidim.Star sem že. Košir.	A
Dolenčevka ženskam. Malo se odpočijte, že	še	pridete domov. (Ženske jokajo in vzdihujejo	A
Vsak zase. Slišal sem, da v Ameriki	še	vina piti ne smeš, če nečeš biti zaprt. Zimovka	A
O lipi štórijo slavno ‒ On sám jo je dobro	še	znal. Pod lipoj je starec sedéval, Ko mrak se	A
kraj, Tí dom naš slovenski, naš zêmeljski raj!	Še	dražji, ko zemlja pa tvoj mi je ród, Moj národ	A
slika »Končáno! Táke slike ní videl samostan	Še	v cerkvi svoji stari, odkar blestí čez plán	A
pred mánoj zdaj stojí! In za slovó enkràt	še	poljubim naj te zdaj: Oj z Bogom, z Bogom, lépa	A
Oh, krasen pač čaka nas dár, Krasnejši nas ní	še	nikóli!« »Na mestu!« ‒dé ribič krepkó ‒	A
»Tú vaše in moje plačilo!« »Bes, djaur!«	še	krik iz valóv, Iz môkrih je Save grobóv ‒ Potém	A
oča, Ozre v svoje se sinove mlade Zadnje zbere	še	močí telesne, Pa besede govorí jim táke: »Vsprími	A
deželi pléni Arpad divji ‒ Hujši hčejo priti	še	sovragi! Ali, čujte me, sinovi moji, Pómni,	A
kralja! A pokóra klete té grehôte Vnukom bo	še	pôznim ‒ tujčev jarem!« Poslednje pismo »Šest	A
bó, Odkar odtód je vzel slovó. In njega le	še	ní domú, O njem ní pisma, ne glasú.« »Oj ljubi	A
Ne gré, kar bêre, ji v glavó. »Kdo drug	še	v list pogledaj mi, Káj v njem stojí, povédaj	A
Najlepša si, Judit, za moje očí!	Še	predno razsvéti nam zarja nebó Premagan sovražnik	A
torej zdaj srce pokojno ti spí! Glej, plošča	še	kaže kamnéna Njegovega črke iména. Pač dolgo	A
mánoj pa pésem tó boste tačas, Vé pevke mi vedno	še	péle, vé rože sladkó jo dehtéle ...«	A
... Nego čudo tó	še	ni največe! Včeraj déte v koči vzrèm ležeče	A
Teže ribič stari mi vzdihuje: Lahko, hčerka, bi	še	živa bila, Da v valóvje nisi mi skočíla ...«	A
mar nekdàj ‒ Pokáj bi svat bil Tvoj sedáj!«	Še	én pogled na njó hladán ‒ Menìh se vrne v	A
Pri kraljih, cesarjih svetá si poznán.	Še	bolj pa pri naših ‒ deklétih! Dekléta slovénska	A
če v sladko lepôte si past, Ujél pač napósled	še	Tí se!« »A dèkle iz nas in pobožni mož Tí ‒	A
môški se dogovorímo! Pogodbo podpišeš nam sám	še	nocój ‒ Popréj Te domóv ne pustímo!«	A
Teharčani pa, junaki zviti. Dan današnji	še	so plemeniti. Balada o potresu Prapóri vihrajo	A
Srcé imate, sodni ví gospód! Usmílite	še	mojih se sirót! Da moji ne bi tó, kar jaz, postali	A
jaz, postali, Da ne grešili bi in ne jemáli:	Še	moje dajte z mánoj vred zapréti, Da jesti bodo	A
Šentpeter se v sveti jezi; ‒ »Domóv! mar nič se ti	še	ne mudí? Brez olja je starka domá in solí!«	A
Sók trsov možá pač je malko ukánil, Dosléj se	še	ní bil nikól upijanil, No pošten je sicer in	A
spoštljivo pozdravi. A Kristus? ‒ popotnika	še	ne pogléda! In nálašč od njega obrne se v strán	A
Bolgár, gospodár že v Pirotu, Ko piš privihrá nam	še	v Niš; ‒ Ní varno več tukaj za tebe, Hoj, boljše	A
Hiša, polje, vrti, stoj! in logi! Dà,	še	tó ‒ vse vaše je, ubógi! Ní poštêno trebuh svoj	A
jame žalostiti, Žalostiti, tiho togotiti ‒	Še	ljudíj se treba iznebiti! Ide Solus, ide v kraje	A
»Kakó? Primož Trubar ste rêkli? Živí li	še	tá do današnjega dné? Ní zdavnaj že zgôrel v	A
je tu!« Bolestno škof Tomaž Hren vzdahne, »	Še	tukaj ne bode pred njim mirú?! Na dn� víc	A
prepír in spor je na tó Po celi slovenski strani,	Še	drugi začeli nastavljati so Uhó radovedno rajáni	A
vas se v solzah dnes topí! Predvčerajšnjim	še	čil in čvrst, Sedaj ga krije črna prst. Tvoj	A
res, In gluhih malko že ušés: No zdrav in jak	še	korenják, Krepák takó ní starec vsak. Oj, dober	A
Oj, dober mož, predober mož!	Še	dolgo pómnila ga boš. Sám pravil nam je čestokrat	A
« In zdaj je v grobu dobri mož,	Še	dolgo pómnila ga boš! Luč večno Bog mu skoro	A
daj, In večni mir in sveti raj! Lehkó bi žil	še	dôkaj let, Prenékter dal nam moder svet. Kak	A
imel bo duh! Da kdaj ne pride plášit te, Nocój	še	morda strášit te! Udova le izpila ní ...	A
Neveste Krista ne teží Nobena zlà veriga«; ‒ »	Še	dolgo bivaj prí nas dnij, Maršalov nam najmilši	A
so tam; Saj v Kani počastil bil svatbo Nekdaj	še	Vzvelíčar je sam! Soródniki, bližnji in daljni	A
‒	Še	vaški je mlinar prinesel Za ženina darek s sebój	A
Bíserjev si kje že videl Na človeku kdàj katerem	Še	svetlejših in še čiščih? Kjé si videl lancev	A
videl Na človeku kdàj katerem Še svetlejših in	še	čiščih? Kjé si videl lancev večjih, Lancev še	A
83 . / Kjé si videl lancev večjih, Lancev	še	iz težje rude, Nego zlata je veriga, Ki jo nosi	A
lanci hudi, Kteri národ moj težíjo!« »Bíserjev	še	hočeš čiščih?‒	A
bratje. Na stežáj so vrata vánj odprta, Od obeda	še	šibé se mize, A v dvorani ní je duše žive!	A
stran 90 . / V téj knjižnici našel pa zdaj	še	vsak dan V vseh knjigah resnice sem čiste!«	A
šteli leto: tisoč petsto Šestdeset in štiri	še	po Kristu ‒, Oh, saj vem, da bodeš mi odpústil	A
Vso faro sem ne mara jaz: Brez botre nisem	še	nikól Po cesti téj šla k cerkvi dól. Sred sela	A
Brez otca, majke ‒ vêlik križ! A zdaj	še	botre ne dobíš. Kdó kupil kríževnik bo bél?	A
K rojakom povrni se hitro ž njim, Če vojska	še	vaša ní sita.« »Čuj, kolikor zrn tá-le hrani	A
kolikor zrn tá-le hrani méh, Vreč žita	še	toljko imamo ‒ Po tajnih donašajo nam ga hodéh	A
‒ Trdnjava Slovencev današnji dan	Še	zove se Landrijska jama, Spominja se dan, ko	A
Jedino tí nam ne bi se udalo? Kak dolgo	še	nam bodeš kljubovalo? Kak dolgo, Bato, sméli	A
grad mi branil bodeš svoj? Bojím se, da pogine	še	od glada Ilirska velikanska ti armada!... Avguste	A
jêmlji mu, ne jêmlji mu svobóde!« »Kaj treba vam	še	več zemljé, svetá? Čemú dežela skalna vàm bo	A
... Pridi mi rajši na dom! Na tôplem	še	lepše zagódel ti bom! ‒ Pa stópam in góslam	A
góslanja si oddehníti sem htél: Očí se strašilu	še	bolj zaiskré In óstre pokaže mi svoje zobé.	A
Nemiren, továriš si moj, se mi zdí ... Čuj, mêni	še	bolj se mudí, mudí ... In goslam in pojem mrtvaško	A
Bog sám ti daje!« »Oh, drugód ustvári táke	še	toplíce!« Prosi Peter milo umivaje lice: »V	A
Kje tvoj dom? »Tríkrat mesec bo	še	pomladíl se Mavrice pravijo tri; Vígred kaže	A
»Sejm tá bo li dnes že končán?« »	Še	nékaj jih čaka pred vrati, « Dé nadmaršal Ravbar	A
čaka pred vrati, « Dé nadmaršal Ravbar na tó, »	Še	tôte, o cesar, zasliši!«‒	A
... « »Kak dolgo	še	zemljo mi svojo Kot sužnjiki orjemo naj?‒	A
»Hm, solnce visoko na nebu je že, Po polji	še	prazno in tiho je vse, Lenuhov mi ní še na delo	A
polji še prazno in tiho je vse, Lenuhov mi ní	še	na delo!« »Oznanil je včeraj pri cerkvi biríč	A
plésali ples! Pokažem vam, kújavci, bógme,	še	dnes, Kdó kmet, kdó gospód je Mehóvski!« »Kaj	A
»Iz Bréžic! Divjá li	še	pravde vihár?« »Ne!	A
stran 134 . / »Tristo jih po bítvi ostalih	še	roj, V vrt mestni nažene vam Ditrihštajn, voj	A
vencev Že tukaj je Gosposvetčán!« »Káj storíli	še	za duš smo pôkoj?...	A
Stojan to sliši takój: »Káj ‒ bedím li? ali mar	še	sanjam? Ní bil to potres pod menój?«	A
zdaj ví ... Mi iz polnih skled obedováli, A vám	še	ne dajo ‒ kostíj ... « »Kdáj izpólni se napis	A
prisézam: Umrjem vam rajši stokrat, Ko énkrat	še	iti na tlako, Le énkrat h gospôdi še v grad	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani