še (2.201-2.300)

énkrat še iti na tlako, Le énkrat h gospôdi	še	v grad!‒«	A
Polovíca nas je ‒ janičarjev« ... A mej njimi	še	barón je nemški, Jože Turen, vlastelín na Krki	A
sósed ti naš; Fêrenc Tahi! Bógme, tu je pravo	še	življenje, Tu pri tebi!Skoro sem pozabil, Od	A
Takt pa bije s cepcem ti po hrbtu! Zagrozí ti	še	z Matijem Gubcem, Kraljem novim, kmečkim kraljem	A
strahovanji, Tahi! Ali, bratec ‒ čarodéj	še	nisi! Čarati zná sámo Jože Turen, Tvoj prijatelj	A
sósed, tí dobódeš stavo. Póšljem stavo tebi jaz	še	lepšo, Póšljem tebi, kar imaš najrajši: Rožo	A
sivca konja, Da ga jezdiš po ravninah krških: A	še	rajši jaz bi videl vender ‒ Naj v uhó ti željo	A
zveže; V roke seže Turen vsem po vrsti, Za slovó	še	vse poljubi gôrko, Vse poljubi goste in objame	A
bratje, veste, ‒ to tém ljubše!« »Sedem dníj	še	čakajmo, prijatelj!« Jaše Tahi zopet z gosti	A
zlágal je barón se!« »Do večera vstrájajmo	še,	sósed!« Gor in dol po produ jaše Tahi, Zróč	A
(1. p.) Zvonóvi zagrebški pojó, Pojó, da	še	nikdár takó. »Le vkup, le vkup, gospod, tlačán	A
kralj!« Ropóče bóben gor in dól Po ulicah, ko	še	nikól: »Le vkup, le vkup, oj Zagreb vès! Seljákov	A
hočemo!« »Na tronu svetlem že sedíš, A zdaj	še	krono tó dobíš.« »O rači jo, prejasni knez,	A
zapojmo! 10 Večer 13 Bilo je ... 20 Samoti 23	Še	enkrat! 25 Pestunji 26 Mračni hipi 28 Vlahinji	A
sem oddaljen ljudem. . / . / stran 25 . /	Še	enkrat! Še enkrat mi prinesi zlate hipe nazaj	A
Še enkrat!	Še	enkrat mi prinesi zlate hipe nazaj, krilati	A
senci lipe vesel in mlad mi cvetel je obraz!	Še	enkrat mi pokaži mater milo, ki davno že pod	A
ljubilo, kot druga srca vsa in vse stvari.	Še	enkrat pôkoj duše mi povrni, ko miren vstajal	A
mladosti že čas zvonil je pokop Kot resen mladenič	še	kito sem spletel, položil jo materi zadnjo na	A
meni življenja, o pestunja, pravi o njem mi	še	kaj, o pravi o dobi mi cvetja, zelenja, nikar	A
usahnil nikdar. . / . / stran 37 . / In pela	še	bodeva v glasu nekdanjem, še pela, da v smrti	A
37 . / In pela še bodeva v glasu nekdanjem,	še	pela, da v smrti zajameva mir, ne v lepi prirodi	A
II. (V pozni jeseni) Tiho	še,	pretrgoma, počasi, vendar zopet poješ, ljubi	A
globoki, bujno obrasli, odičeni breg, danes	še	čutim z vesloma v roki rahlo zibljoči se ladije	A
stran 44 . / Mladostnih lic sva pela, src	še	mlajih. Zdaj vrnil si se k meni ‒ k možu mož	A
A jaz, Adamov bedni sin, po grudi zemeljski	še	hodim, od hrepenenja silno gnan za svetlo veščo	A
peres združujejo se v gozd ‒ ta dar nebes. Ima	še	drugi gozd moj mili rod, gozd pesnikov pritličnih	A
I. Na steni slika tvoja ‒ to je vse, kar	še	imam od tebe ‒ to je vse, in šopek črnih las	A
Kaj meni li, ki slušam ga solzan! In jaz	še	trosim v ta brezčutni svet, prav kot bi mislil	A
Saj tebi ne, saj nam zvoné, ki mrzli dihamo	še	zrak ter nas bude tako resnobni k molitvi žalostni	A
usipal jaz, in glas ubrane žalostinke raztožil bi	še	bolj obraz. Ljubezen ti zatrjam nežno, ki zate	A
obraz. Ljubezen ti zatrjam nežno, ki zate jo	še	zdaj gojim, srce posvečam ti hvaležno in čustva	A
ti ta svet ni več na mari, v katerem živeti	še	moram jaz; odgrnil ti Bog je, božji stvari,	A
sodil nekdaj, a vselej odpustil očetovsko milo,	še	vse mileje odpustil bi zdaj. Saj piješ iz vira	A
‒ Blagor ti, oče! Jaz potnik sem	še,	a ti si doma. Usahni solza!	A
85 . / Predno na žalostni zemlji odslovem ‒	še	eno pesem! Iz globočine srca naj prizovem še	A
še eno pesem! Iz globočine srca naj prizovem	še	eno pesem! Duh mi ne da miru, ni obstanka ‒	A
obstanka ‒ V skrajnem jaz čujem hramu njegovem	še	eno pesem. Svetu izlil o ganotjih notranjih	A
notranjih v glasu bi pravem, vsem drugem, vsem novem	še	eno pesem. Jezik molči in v sponah mi jeca.	A
Kdaj mu nemile spone odkovem?	Še	eno pesem! Kdaj iz srca globočine prizovem še	A
eno pesem! Kdaj iz srca globočine prizovem	še	eno pesem? * Jaz delam o	A
gorje, če včasih kaj vzrastó! Pa bodi kdo	še	kake pesmi otec, on pač ne bo izvedel prekesno	A
lepo li ‒ recite?! Če ni ‒ pa kaj govoril bi	še	dlje: mi lepo uživajmo ‒ vi učite! *	A
čustev in besed nasprotje ... Kje sluje govor	še	prozoren, čist? Kje, kje?	A
svojega srca! ... * . / . / stran 104 . / Le	še	naprej se me ogibajte, ne mislite, da sem zato	A
ogibajte, ne mislite, da sem zato užaljen! Le	še	naprej me z usti šibajte, samo da sem s telesom	A
potrt, potegnil črni zastor s stene, besede mi	še	del iskrene: »Te slike za ves svet ne dam!«	A
sanje, kakor dim, ki veter ga razžene. Kalijat,	še	ti razlij pred mano, čute skrivne, duše valovite	A
tebe uklonim srce. A mojo predrznost odpusti,	še	preden obide me kes!‒	A
Rod za rodom mre, kot za listom list odpada.	Še	živim na svetu. Ali bom ob letu, kdo mi to pove	A
/ stran 17 . / Ali pa boš tiho cvela pozna	še	v jesenski čas, nepoznana, osamela in zvenela	A
iz svojega naročja!« . / . / stran 19 . / »	Še	več, še več ti dam, betežni starec! Vsekdar	A
svojega naročja!« . / . / stran 19 . / »Še več,	še	več ti dam, betežni starec! Vsekdar si bil prijatelj	A
mrtev zre pogled, neobčutnega me boža cefirjev	še	pet. Modrijanov hipoteze glupe se mi zde.	A
zakaj bi neki tožil, saj čaka vsakega človeka,	še	vse tesneji dom enkrat. Tiha želja O, da se	A
oče moj in mati, hram poslednji, in odtod ‒	še	kam? ‒ * Vzleta, pada ‒ netopirja slika	A
jasnejših dni in slajših kup. Kaj vleče me	še	zdaj nazaj? Sam Bog nebeški ve vse kaj.	A
zadnjih ga hipih obišče. Tedaj razplamti mu	še	enkrat duh, privro mu čez ustnice blede, okoli	A
nekoč bolan in temnega čakal pogreba, a preje	še	čakal globoko željan preroškega angela z neba	A
/ . / stran 52 . / In zdi se, da v listih	še	zdaj zgodovina živi in glasi se kot pesem nagrobna	A
zvoniku je kladivo tolklo za urami ure in tolče	še	vedno, in kmalu in kmalu udari zamolklo še tebi	A
tolče še vedno, in kmalu in kmalu udari zamolklo	še	tebi, o lipa ‒ uro poslednjo. Kresnica Sanja	A
sreča kriva, ime izreci moje kdaj pa kdaj, »	še	bije« ‒ tiho zase šepetaj ‒ »srce, ki v njem	A
in jaz O meni se je motil svet in se morda	še	danes moti, a jaz sem hodil vrsto let in hodim	A
danes moti, a jaz sem hodil vrsto let in hodim	še	po svoji poti. Ko se je gnetel ljud naprej,	A
tolikrat vas srečam in stopam mimo vas neplah,	še	pesem svojo vam posvečam, prijatelji klevet	A
Pred vami ne zapiram vrat.	Še	v pesmi moji se bleščite, kot v veri se blešči	A
srce ti, ‒ Ker tebi tak sem trn očem, imej	še	dalje me na sveti!« Literat V nobeno družbo	A
nisi potreben, ne rečem ravno, berač pa vendar	še	nisi vsaj. Vse to so drugi trpeli že davno«	A
edin ostal sem od drugih vseh ljudi, ki nisem	še	dopolnil usojenih mi dni. Zavpijem, kakor ranjen	A
Katinka, umrla, oko mi zalije kar potok solza,	še	tožba ne more iz grla. Pa saj ti, Katinka, umreti	A
kar me tako peklensko jezi, je to, da vem zdaj	še	manj kot nič. Da, pravo resnico Favst govori	A
Duševni štor. Predelaj	še	tako štivo ogromno, ob luči največjih mislecev	A
največjih mislecev, modrcev, ne moreš prešteti	še	svojih kodrcev na glavi ‒ ob kratkem vse je	A
porodnice meglenih obrazov. Pred leti sem bil	še	dokaj drugačen, resnice manj žejen, ljubezni	A
In ni me naravnost povedati sram, da včasih	še	zdaj ves vztrepetam, ko spomnim se njene postave	A
žlahtni stan in borni moj stan. Ah, pomnil je bom	še	na sodnji dan! Pa ta kočljivi predmet pustiva	A
ali manj uganka. Le škoda je ta, da ugank je	še	več tako zamotanih in temnih tako, ko včasih	A
kratek čas; no, skoro spet Naman povzame glas: »	Še	enkrat duha mi ozdravi pogum do jasne resnice	A
jaz tudi sem spisal sam, ko nosil sem ogenj	še	v srcu, v očeh.« Prestopita prag in gresta navzdol	A
najdem temlja? Rad bi v prostem zraku visel, a	še	ljubša mi je zemlja. Glasna misel mi je v čisli	A
nas nikdo. Kakov starec z golo glavo pride	še	do nas odkod in z besedo godrnjavo kara zdanji	A
kaj te čaka ‒ sam ne veš. Ali bodeš živel	še	do mraka ‒ sam ne veš. Da na steni ura zaprašena	A
katedrala, ni v tebi ne vlada mir in pokoj,	še	večji nemir si mi dala. Besedo si izrekla zlo	A
ponosna ti, kak dolgo bo trpelo to? Kak dolgo	še,	oj ljubica, obračala boš preč oko? A niso usta	A
krasnejša je, pa v srcu mojem skrivoma ljubezen	še	močnejša je. Kako mi je hudo po nji, kadar poslušam	A
potožila svojo z rosnimi očmi... A sedaj je to	še	skrito, ker pomlad še ni v aprilu in lepo dehteče	A
rosnimi očmi... A sedaj je to še skrito, ker pomlad	še	ni v aprilu in lepo dehteče cvetke vzbuja šele	A
Prav, prav! Le molči	še	vedno, ker ti sramovala bi se; in kakor me gledaš	A
napel, nič več te ne božal, ne gladil, in prosil	še	manj!Bom za ženko te vzel in kmalu te reda navadil	A
ti ne sveti več, ljuba te ne ljubi več... kaj	še	pričakuješ? Da bo še enkrat vzcvetela dražestna	A
ljuba te ne ljubi več... kaj še pričakuješ? Da bo	še	enkrat vzcvetela dražestna pomlad? Da te bo	A
dražestna pomlad? Da te bo radà imela sreča	še	enkrat? Ne!...	A
Ah, vse drugo je šlo, le tvoj pógled žari	še,	tvoje lice rudi še kot nekdaj lepo. Ni več na	A
šlo, le tvoj pógled žari še, tvoje lice rudi	še	kot nekdaj lepo. Ni več na vrteh lepih rožic	A
objema kot ljubica zvesta. Zadnja luč sije	še	tam izmed vej, Krka se vije počasi naprej...	A
krajino, ah, v boj opasni kliče me car. Da se	še	ljubiva, da se še vidiva, ljubica, upaj, morda	A
opasni kliče me car. Da se še ljubiva, da se	še	vidiva, ljubica, upaj, morda še kdaj ali morda	A
ljubiva, da se še vidiva, ljubica, upaj, morda	še	kdaj ali morda ne prideva nikdar več skupaj	A
ali morda ne prideva nikdar več skupaj... Morda	še	kdaj bom gledal ti v lice v sladkem zavzetju	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani