še (2.301-2.400)

moja želja edina... O ljubica ti, neusmiljena si	še	bolj kot svetà Katarina... V sobi luč, tu je noč	A
stran 46 . \/ O ljuba krasnà, kmalu bodeš samà	še	bolj kot svetà Katarina, kaj zvezdic zre v noč	A
kaj zvezdic zre v noč, o, in deklic tisóč ima	še	zelena dolina. Le smehljaj se, ljuba Le	A
doktor, potlej drugi Hipokrat, Galen, če ne	še	večji... Jaz bom pop!	A
župnik prebiva, ali kranjski gradič. En polič	še	pod nič, malo krače brez plače in poljubček	A
»Si li žito zmlela?« »	Še	ga nisem vsula.« »Boš pa zdaj žedela in za kazen	A
Fuj, fuj, cicifuj... . /\ .. stran 58 . \/	Še	rajši Pač tvoj mi smehljaj je najslajši,	A
smehljaj je najslajši, o rajski moj cviček! A glej,	še	rajši ga vidim, še rajši, če pride od tam izmed	A
rajski moj cviček! A glej, še rajši ga vidim,	še	rajši, če pride od tam izmed vej! Pač rado oko	A
sonce, utihnil daljni zvon, a v naši tihi sobici	še	poje polifon. In v moje srce slavček predrobni	A
/\ .. stran 60 . \/ Ni vinca tako sladkega	še	v Beli Krajini, kot dražestno reznó-sladki poljubi	A
dražestno reznó-sladki poljubi najini. Zato le daj	še,	ljuba, še pet, še pet minut, potem bo slavčka	A
sladki poljubi najini. Zato le daj še, ljuba,	še	pet, še pet minut, potem bo slavčka vzdignila	A
poljubi najini. Zato le daj še, ljuba, še pet,	še	pet minut, potem bo slavčka vzdignila iz gnezdeca	A
se skrije, zasveti mi luč tvojih lepih oči,	še	lepši mi danek zasije. Šum vira in zefira	A
mi treba nobenega. . /\ .. stran 80 . \/	Še	edenkrat rečem Še edenkrat rečem: Devica	A
/\ .. stran 80 . \/ Še edenkrat rečem	Še	edenkrat rečem: Devica, ne pojdi, ne pojdi odtod	A
kaprica, ti greš, no, pak srečo na pot! Enkrat	še	oči govorijo, enkrat še mi je paradiž odprt	A
srečo na pot! Enkrat še oči govorijo, enkrat	še	mi je paradiž odprt za trenutek.Adijo!	A
valovi, svedoki mi srečnih dni, kaj ste vedno	še	tukaj v pogorju? Ne, motiš se, motiš, že davno	A
mrazom. . /\ .. stran 87 . \/ Zapuščeni	Še	lani je ljubila me, a letos zapustila me je	A
me, a letos zapustila me je ljubica mojà. In	še	je zima in še ni rož, pa že pride k meni njen	A
zapustila me je ljubica mojà. In še je zima in	še	ni rož, pa že pride k meni njen lepi mož. Ej	A
ljubim, dé ona, kraseča te sladko devico; ljubim,	še	jaz, ko ti pišem to kratko vrstico. IV Če	A
Češ biti generalica, ne morem ti pomagati,	še	manj vse razdejal bi general, jaz v srce ti	A
mehkih las, tvoj vitki stas in belo polt.	Še	vedno pred mano leskečejo tvoje črne oči, glasovi	A
stran 111 . \/ in vse veselo je: kaj čuda, da	še	moje srce se vnelo je! Da je hvaležno tebi,	A
sinočnjega večera: Dva ljuba, draga sta umrla.	Še	edenkrat sta se ozrla na zemljo in sred nočnega	A
nadloga, ker dostikrat ti je že to uteha, da	še	ne spita, da se jima zdeha, gospod soprog, pri	A
makov na sapice pozdrav sred cvetličnjakov da	še	trepeče mi srce bolnó. Poslušam...	A
Kak čudna v teh deželah je navada, da tujka	še	ne trka ne pri hiši, brez trkanja bi v moje	A
malvazije, ki res mi je pomagala v Elizij. A kaj,	še	tu brenčala si v moj duh, o ti ljubezen, ti	A
z oči na nos, z nosú v uho brenčiš, naposled	še	v glavó, v glavó mi zajdeš. Prej dražil sem	A
je sanjalo. Zdaj kraji drugi sijejo v očeh,	še	vedno iste nade v prsih teh. Boš li vsekdar	A
nežnih rožic mi postani! Pozabi, kar si ljubilo	še	lani! Kaj to drhtiš kot listki trepetlik?	A
Kozarčki li?	Še	manj.Po rúmenih denarčkih li?	A
srcu nosil, a nikdar nisem te ljubezni prosil,	še	manj nevrednega pomilovanja. Ponosna glava moja	A
Sicer pri tem oranju peto bi kolo ne bil;	še	kako smešno bi uganil in tudi kakšnega filistra	A
morda hočem kam visoko priti, hm, morda pa	še	sam tega ne vem? O vem, da pojem le zato, ker	A
srce, in pozna ura v tihi noči bije in vedno	še	oči v tem� strmé. Takó pred Bogorodico trepeče	A
malo strun napetih je na nji in skoz tem� duhá	še	mali broj le malo-malokdaj se oglasi z obupa	A
zdaj pesmi! In meni veruj, tudi brez njih bo	še	krožil ta svet. Več pač jih nima krojačev Pariz	A
trudi se preveč! Ti si mi srčno zdravje vzel,	še	dušno zdravje sam imej! Obljubil si in se zaklel	A
kot drugi in kegljal kot drugi na dobitke.	Še	rajši bi pa moder postal in resen in trezen	A
A kaj - če kegljam, bi oskuben bil, da bi	še	hlače izgubil, da pijem, če ne bi zaljubljen	A
bil, ej, to bi se šele zaljubil! A kje bom	še	jaz podbradek imel, a kje bom še jaz trebušen	A
A kje bom še jaz podbradek imel, a kje bom	še	jaz trebušen, a kje bom še jaz za narod tako	A
podbradek imel, a kje bom še jaz trebušen, a kje bom	še	jaz za narod tako strašansko goreč in navdušen	A
bi šlo pôtlej vse drugo, in vem, da bi morda	še	križec dobil za to ali ono zaslugo. Starčkova	A
Tihi gaj, mrtvi gaj že nič več ne šumi, le	še	malokedaj skozenj ptička leti, le še malokedaj	A
šumi, le še malokedaj skozenj ptička leti, le	še	malokedaj lep spomin se vzbudi, kako smo ljubili	A
zasvetila je, aj že vetrc zavel od zapada. Ko	še	rožica moli, devojka tam, pridrevé, pridrevé	A
ne bolna, prav nič se ne boj, in tudi molila	še	nisem nocoj!« očetu je hčerka dejala; »in tudi	A
sta za eden vroč poljub. Ko k ljubi legel je,	še	priče ni prizval; ko ji prisegel je, še luči	A
je, še priče ni prizval; ko ji prisegel je,	še	luči ni prižgal! Oj ti presneti pisar, nič drugega	A
bajke od kučamajke in o princesi dežele tuje...	Še,	še prinesi vinca iz hrama, da ne bom jezen,	A
od kučamajke in o princesi dežele tuje... Še,	še	prinesi vinca iz hrama, da ne bom jezen, sicer	A
meni prisedi in me ne gledi kakor hudiček!...	Še	en poliček, ljubica moja, hôja, di, hôja! Vidiš	A
vedno vesela... Hôja, di, hôja, ljubica moja,	še	ti bom rekel: ljubica, zbogom! Že je pritekel	A
navžijem! Bodi, točajka, tako prijazna, daj mi	še	vinca, čaša je prazna... Kaj boš, točajka, radi	A
ena se smeje kakor nobena: lica široka, usta	še	večja, druga se joka kakor nikoli, solze debele	A
novčič oglodani, ti si res moj ljubček, pa	še	eden, pa še eden. dobršen bo kupček. Tam pod	A
oglodani, ti si res moj ljubček, pa še eden, pa	še	eden. dobršen bo kupček. Tam pod gôro, pod zeleno	A
Dražestna devica vzdihnila, odprla je oči - ah, ni	še,	ni umrla! Sladko nasmehljala vitezu se deva	A
grada po vsem širnem svetu, in: »Resnica mlada	še	je v cvetu«; se razvé povsodi krasna govorica	A
pili, moj prijatelj,« je dejal, »le pili, in	še	enkrat, le pili, nikdar ne prestani!« Ah!... stike	A
ep? Si li bil takó prej, Anton, slep, da si	še	ostal pri »Ljudeviti«? O seveda, potlej si začel	A
Čuj torej... Nekdaj,	še	pred Salomonom, je žila prelepa Dalila. Postrigla	A
čez dni brez vsega pardona storila i Ti!...	Še	nekaj voščilec...A kakšnih?	A
Toda kaj?... Da bi	še	kot stari ženici, beroči ta album nekdaj, bleščali	A
goreč... Ne v veselju, tudi ne v vživanji ni	še	blaženosti vir kipeč, ali je vsikdar v sočustvovanji	A
čisto in dobro, rahločutno, kakor srce tisto,	še	veste, v tistih lepih mladih dneh?... In - pomlad	A
Prošnja Po drugih se oziraj, ne morem ti branít′;	še	men′ oči odpiraj, mi gledat′ daj njih svit!	A
mreže nestanovitno zasačil srcé; vender na mene	še	nekaj te vežé, kaj de je, komej med nama se	A
Sama sodila si préd me nemilo, sama me zmeram	še	sodiš ojstró; pravijo vender, de slabo plačilo	A
so sijale prejšnje dni. Rudeče lica zorno	še	cvetéjo, ko so préd cvetle. Se usta smejajo	A
Slovencov dom; naj zdrobé njih roké si spone, ki jih	še	težé! Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj	A
vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! Nazadnje	še,	prijatlji, kozarce zase vzdignimo, ki smo zato	A
vzamejo v sebe ga njene moči; trčimo, bratje!	še	vince se smeja, dolgo Smoletov spomin naj živi	A
dan bo gódil, vso noč kašljal stari mož; bo te	še	od hiše spodil, ak mu stregla prav ne boš.”	A
bodi meni zvesta, sej te ljubim le samó; kje je	še	železna cesta, koj mi v zakon daj rokó.” “Tebi	A
poslala, dókaj bóta mi naúkov: vender to bi	še	prenesel, to še ni narveči húdo. O, predpust	A
bóta mi naúkov: vender to bi še prenesel, to	še	ni narveči húdo. O, predpust! ti čas presneti	A
beliti, de popravim spet zamudo; vender to bi	še	prenesel, to še ni narveči húdo. O, predpust	A
popravim spet zamudo; vender to bi še prenesel, to	še	ni narveči húdo. O, predpust! ti čas presneti	A
Je v šestnajstem, mislim, léti se možiti	še	prekmalo; de te ljúbit′ ni prezgodej, tvoji	A
gnali kristijane, res junakam je sramota, de jih	še	obklada jarem. Meč opaši, Ojstrovrhar! hlapce	A
lej svetlo! Mrlič′ in mi ko blisk letmo, domú	še	danes zvésto prinesel bom nevesto.” “Kje je	A
mu nasmeja se Uršika zala: “Nobene stopinjice	še	nisem plesala, de čákala tebe sem, res je, ni	A
zdrobi; srcé samó zavzetim ostane pred očmi.	še	bije, še čutiti je ravno tak gorkó, ko, de bilo	A
srcé samó zavzetim ostane pred očmi. še bije,	še	čutiti je ravno tak gorkó, ko, de bilo bi v	A
čutiti je ravno tak gorkó, ko, de bilo bi v prsih	še	zdravo in živó. Vsi prašajo, kdo zadnji v to	A
pojó: “O, srečen ribič, srcé zvestó! kak dolgo	še	misliš ti gledati v njo? Povej nam, ribič! povej	A
dvakrat štir. Lohka bi s témi, in kar bo dobil	še	zraven, ženico, otroke redil. Od konca mesto	A
cerkev prišla. ‒‒ “O, godec! kák dolgo boš	še	žaloval, kak dolgo se pred ljudmi sramoval?	A
strune gosti začel. Preteklo bilo let dvoje	še	ni, je boljši godel na strune tri, ko znal je	A
hišna bila, priljudna, al zvita tičica. Bila	še	ni stara dvajset let; al vender je dobro poznala	A
imena čéde?” Pisar “Tam, kjer po stari šegi	še	drekajo, kjer ne zmajejo dost′, al nič jezika	A
lúči; na delapust de sodnega jaz dneva slovim,	še	to, kaj pel bom, me poduči!” Pisar “Horacij	A
prekleta; ki nima prav slovenskega imena, naj	še	tako prijetno bo zapeta. Ljubezen poje pevcov	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani