še (2.401-2.500)

ste minule; rodile vé ste meni cvetja malo,	še	tega rož′ce so se koj osule, le redko upa sonce	A
Kranjec moj mu osle kaže. Lani je slepar starino	še	prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na	A
kupi si grajšino. Naj gre pevec v daljno Kino,	še	naprej se pot mu kaže, naj si s tinto prste	A
Preblečen sem menišič bil, in rad sem pel,	še	rajši pil. Ravnikarju Gorjancov naših jezik	A
naróda tvojega imena; ′z nje svetloba bo gorela	še	takrat, ko bova únstran Haronov′ga bróda, tvojega	A
kriva, ak je v temu kaj krivice: dokler ne cvete	še	roža, so v časti pri nas vijol′ce, zvončike	A
draga deklica! zvezd tvojih čakam, takó in bolj	še	čakam hrepeneče, oči zagledat′ tvojih svítle	A
žarke; zakaj, ak tí rekó bežát′ oblakam, ak	še	takó vihari jeza sreče, nebo se kój zvedri krog	A
kogá mi je prinesla pevska žila? Nobena me	še	ni deklet ljubila, kadil ne bom več vaju brez	A
nehvaležnika! sem vajne tlake; té leta, ki so meni	še	ostale, cel dan iz pravd koval bom rumenjake	A
blaga, in ko ti že priteče smrtna sraga, se	še	zaúpljiv k nji pogled ozéra. V nebesih nje oči	A
črte, za bogove nad oblaki. On z njimi, ki	še	trd′jo vero krivo, beži tje v Bohinj, v Bistrško	A
Bistrško dolino, v trdnjavo zidano na skalo sivo.	še	dan današnji vidiš razvalino, ki Ajdovski se	A
srečno je prestala časov silo, al njeno mu srcé	še	bije zvésto, al morebit′ pod hladno spi gomilo	A
prašat′ mu ukaže: al gleda svetlo sonce, je	še	živa, al so obvárvale jo mokre straže, al pred	A
sem prašat šla po vojske sreči, al skozi se	še	ni sklenila z vami; učil ljudi je mož bogaboječi	A
Jezusu, in materi Mariji; kár doživela let bom	še	števila v željá bridkosti, v upa rajskem siji	A
njim, ki so ga nosili. “Kar Staroslav zlatá	še	hrani zame, daj ga sirotam,” reče Bogomili,	A
trenutek, je bil in je minil, a bo	še	dolgo v meni netil odmev tega utripanja	A
a to dete ni, stari hrast umirajoči	še	ječi za šipami. Nekdo kliče, nekdo kliče	A
čeprav je bil med nama en sam objem,	še	ves čas čutim trzanje v svojih dlaneh na	A
junija za celo pest rdečih češenj!" A se	še	zdaj zgodi, da me na robu te dlani čudno	A
kako si se mi bližala, odpri sem ti,	še	preden si potrkala, pogledala si me in	A
jaz hip sem užila, ko se umre, sem le	še	čutila, da v meni temní kaplja sijoča	A
/ stran 56 . / PSICA Psica - takšne	še	niste videli. Gladka, lagodna in polna	A
sem jo zagledala, čarobno kačo pisano.	Še	tisti hip na cesti so trije zamahnili z roko	A
stran 61 . / Tako tesno, v očeh oči, me	še	nihče pogledal ni, na prsih roka, od strani	A
koščenimi, pod njenimi udi trhlenimi.	Še	zdaj ob istem bregu hodim in v morju si hladim	A
ljubezni nisem potešila, starka v kolibi sem	še	vedno jaz. OVITEK: Gitica Jakopin, rojena	A
poglédi vnéti mi razbúrili srcé; véndar	še	ne vém če zréti mi dovóljeno je v njé.	A
me spremljúje svít gorèč; vznemirjúje	še	ko spávam tvój me ljúb poglèd ljubéč.	A
tráto pod strmo goró; nad glávo gavrán mu	še	vpíje popótnik pa v plašč se zavíje.	A
pokríva dolíno, vasí, vrh góre se sínje samó	še	zlatí za k'tero si vas mi domáča -- le	A
le pésem žálostno zapéta mi vzbúja čúte	še	krasné. 3	A
poje se lahkó; od gôr se kmalu poslovímo	še	téga dajmo v slovó. VSI	A
-- Ko naš za drugimi izgíne	še	slíšimo le spéve sóv. V tem krogu pojemo	A
epévajo. . / . / stran 185 . / VSI (pojó)	Še	v zádnjem spomínu -- -- pred gróbom z dolíne	A
-- Le v srci se zíma	še	šíri in píha še véter hladán, le srce	A
-- Le v srci se zíma še šíri in píha	še	véter hladán, le srce pomlád mi ne vmíri	A
le srce pomlád mi ne vmíri -- prišél	še	radósti ni dán.--	A
odkríješ dokler te ne najde srcé -- mi solnce	še	sréče ne síješ, se zíme še dnévi podé.--	A
/ mi solnce še sréče ne síješ, se zíme	še	dnévi podé.-- --	A
ko zíbal me ljubezni mir, ko spal sem	še	v mladostnih spévih -- nebeških pesnij krasen	A
več ne ljubim brez presódka, kot znal sem	še	nekdánje dní -- od sréče tistega trenótka	A
mi v prsih ne bučí vihár, ki mlada srca	še	ogréva -- osébe tvoje ni mi mar.--	A
naučíle, kakó v beséde krasne bi izlíle kar	še	temôte duh jim v prsih kríje.--	A
življenja vso lehkôto -- v nemíra létal nísem	še	temôto -- čutílo srce rane ní moréče.	A
s svetlobo mesec svet je oslepáril --	še	temnejšo so zvezde noč storíle. Takó po	A
vmorjeno koprneče, ljubezni zadnji svit ga	še	obseva, -- stoji na robu groba svoje sreče	A
-- -- Glej, deva! v míru srčnem	še	pred kratkem se duh je zíbal v vesélju sladkem	A
pel hvalo; le molčal sem jaz. Neprijetno je	še	mi zvenelo v ušesih ko šla sta, zdaj pa	A
želel si je starih časov ko je kralj mu	še	verjel. LEPA NARAVA	A
In píl je. Skrbíj mu izgínil ni sled,	še	bolj je bil bled; govoril je malo, velíko	A
je žal. Prijatelj! zdaj vídim, zdaj čutim	še	jàz svoj bledi obràz. Rad sedel odslej	A
spet bežeč oblak zakríje. Ko sreča mi srcá	še	ne zacéli beží h človeku drugemu; od téga	A
stojí, v čaši se vince blestí! Mnog me	še	čaka do mesta korák, róko podàj mi vsák	A
ljubezen ní. . / . / stran 211 . / A zadosti ní	še	bílo tó! Tisto némo soho sem popisal,	A
popisal, zráven čudno se smejál in kisal, da	še	zdàj bojím se za glavó. Htèl sem s tém	A
mestu kot senca hití mi teló, moj duh me	še	sílneje žêne. 5	A
tráti múren. Dom je čmeren, vès odúren, in	še	slabše je na tújem. Draga več ne mísli	A
mi? Zemlja lepa, čudom zrèm na têbe ker	še	nísi vrgla me raz sêbe. Oj predrági, več	A
dán se veselíš ljubezni rán. Le danes	še	se klanjam ti, slovó zvečer naznanjam ti	A
kaže vsák. In samótno srce pôje žalostno	še	bolj ko préd; rad bi dal življenje svôje	A
mirí junáke skljúčen p�p: ”Vam ostri mèč je	še	krváv, krváv vam od sovrážnih gláv. Kaj	A
sovrág poklàl. Le nàs rešílo je nebó,	še	nàm krvávo je teló, Zatórej le napréj,	A
O, povejte zvezde zlate! Ali zrem	še	lice bledo, svojo ljubo, revno mater?“	A
svetlejše zažaré očí mu, in rudí mu líce	še	temnejše. A prikazni se množíjo bujno,	A
glasóvih. Ko odpele so prikazni črne, ko	še	pesmi krasne so odmevi trepetali po skrivnostni	A
sámi ste si jo izbrali?“ In razlega smeh se	še	glasneje ... Ali Mahnič gostov ne posluša,	A
Črnih gostov pesem čudnodivja in groh�t	še	zdaj mi v úho bíje ... Ali vendar sem še krasna	A
groh�t še zdaj mi v úho bíje ... Ali vendar sem	še	krasna zvezda, národ vôdim po pravíčni póti	A
posušílo se teló. Tri ljudí samó je ljubil	še	za burnih, mladih lét; tri prijatelje učene	A
Razsvetljeni učenják! Ves svet ná‐te se ozira, le	še	v té zaúpa vsák!“ Modriján se nasmehljá	A
pobijte ves blazni mi rój!“ . / . / stran 174 . /	Še	solnce ní padlo za gôre, pred kraljem Uzmattha	A
šumi, vzdihaj, oj ti gozd skrivnóstni, poj	še	v žalóbnejših glásih! Naj dvígajo spomíni	A
šumi, vzdíhaj, oj ti gozd skrivnostni, poj	še	v žalóbnejših glásih! Naj dvígajo spomíni	A
storil, v hladnem večeru življenja; kaj	še	pred grobom naj bi se pokóril, žalosti poln	A
samotárja uro poslednjo živíta; na nebu	še	gorí večerna zarja, starca molčíta, bledíta	A
ko te spet pozdravljam. Oh, in ti si, draga	še	krasnejša, in ljubezen moja še gorkejša.	A
si, draga še krasnejša, in ljubezen moja	še	gorkejša. Ko bi vedel, da se nisem varal,	A
Naj li véne moje lepo lice ko cveto mi	še	na njem cvetice? Kamor nesla mene je stopínja	A
zaprite, jim zakríjte lice, ko cvetó jim	še	na njem cvetíce.“ ROZAMUNDA	A
Helmigis! Ljubim te iz vsega srca, kakor níkdar	še	ljubilo ni doslej človeško srce. Daj	A
prevèč predrzen duh je tvoj! Kaj ni ti dosti	še	gorjá, kaj ni ti dosti še solzá? Kaj ni	A
Kaj ni ti dosti še gorjá, kaj ni ti dosti	še	solzá? Kaj ni krví ti še prevèč, naj jaz	A
kaj ni ti dosti še solzá? Kaj ni krví ti	še	prevèč, naj jaz oskrunim še svoj meč?“-	A
Kaj ni krví ti še prevèč, naj jaz oskrunim	še	svoj meč?“- -	A
iz zemlje skupaj greva naj; saj to je vina	še	preveč, saj ni pretežek še moj meč ...“	A
saj to je vina še preveč, saj ni pretežek	še	moj meč ...“ ”Oskrunjen naj ne bo tvoj meč	A
Oskrunjen naj ne bo tvoj meč, saj tu je vina	še	preveč ...“ In lepo lice ji bledí, in v žilah	A
spremstvo dvanajst sínov, dvanajst sínov in	še	trísto hlapcev, da mu varno je bogastvo silno	A
do večera. A napósled mu obljubi Dino in	še	spremi ga do mesta Sihma. In napravi se	A
žalost. Tiho stopa Sihem tjá k šatorom in	še	vedno mu je srce težko ... ”Dina moja, krasna	A
nama s prošnjo srečo.“ ”Kaj bi, Sihem, rad	še	dolgo živel v upu večnem in pa v večnem strahu	A
popili mnogo, tvoje čede mnogo pogubili - a	še	nisi zvedel kar teží me. Jakob dragi, mlad	A
Kleti Ruben, danes ti pokažem, da vladar	še	nisi naše zemlje.“ ”Naj ti rečem vprvič in	A
vprvič in poslédnjič, da odpraviš se odtod	še	danes.“ A vsi trije bratje obledijo,	A
Kri v potokih teče v mestu Sihmu, ali žejni	še	so divji bratje. ”Srečen, Sihem, da pogineš	A
krvavé mu spet nekdanje rane. ”Bleda luna je	še	bolj bledela ko po nebu nočnem je hitela	A
bolj bledela ko po nebu nočnem je hitela.	Še	bledejše zvezde so sijale, kakor v strahu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 2.601 2.701 2.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani