senca (101-200)

Janez, bila je komaj še njegova	senca:	kost in koža, lasje in brada,	A
stekla. Sonce je zahajalo in	senca	se je spuščala po pobočju v dolino	A
znoj bolečine, je zaigrala rahla	senca	ponosa.Stisnil je zobe, še tesneje	A
je bočila njegova dolga, kriva	senca.	Koraki so odmevali.	A
oči, krčevito pritisne pesti na	senca	in z nenaravnim, strahotnim glasom	A
glavo in se spet loti dela.	Senca	pade po prostoru. Oba	A
»Vsi.«	Senca	spet pade po skednju.	A
tistem snopu prikazala mogočna črna	senca.	Zamajala se je, kakor bi pometala	A
potegnil k sebi. »Tantaradra!« je	senca	zaropotala glasneje in bolj strogo	A
nepreklicno zadnjič, poklicala	senca.	»Če si, se oglasi in stopi sem	A
ukazal Luka in ga potegnil nazaj.	Senca	se je še enkrat in zelo hudo zamajala	A
povsod spremljata tudi luč in	senca	- upanje in zaskrbljenost.	A
lepa, čeprav baje ni bila niti	senca	svoje matere.Vesela pa je bila	A
lepa, čeprav baje ni bila niti	senca	svoje matere, kaj šele svoje babice	A
pa se lepote tiče, ni bila niti	senca	svoje matere, niti senca sence	A
niti senca svoje matere, niti	senca	sence svoje babice, a o prababici	A
toda v tem trenutku jo zmoti	senca.	Tinč je prignal Okrogličarja.	A
njimi se je vlekla široka plava	senca.	Gledale so v nadzornika.	A
Včasih je Venc neslišno kakor	senca	prišel v Graparjevo klet, sedel	A
veselje. Spremljala ga je kakor	senca	in od hude skrbi bi ji lasje gotovo	A
Peter se je privlekel domov - samo	senca	nekdanjega Petra - a ni bil doma	A
čemu ga sodijo? Nič več ni bil	senca,	bleda in šibka; kri mu je zavrela	A
Na vratih se zariše velika	senca,	ves vhod zakrije, sonce na nebu	A
razmikajo, pod drevesom se riše velika	senca,	sonce je visoko na nebu, to je	A
Pod drevesom se riše velika	senca,	sonce je visoko na nebu, pot je	A
približno centimeter globoko od levega	senca	čez lice in brado po vratu natančno	A
življenje čez obraz legla temna	senca.	Menda je bil prav Trofonij	A
duši in telesu, da ponoči njegova	senca	pleše po oknih?Da si nenadoma	A
votlo zavijali, ko je njegova	senca	blodila naokrog. Skratka, nobene	A
hriba, je sonce izginilo in hladna	senca	ga je zalila.Spodbodel je konja	A
je čez katero od njih hušknila	senca.	Vendarle prav blizu in prav zares	A
je skozi odprtino planila nizka	senca	ter zaloputnila vrata za seboj	A
je rekla, potlej pa je njena	senca	hušknila v drugi kot in izginila	A
do kraja suh in puščoben. Niti	senca	se ni zganila za kakšnim oknom	A
zdolgočaseno prestopala nekakšna	senca.	Prav mirno je hodila sem in tja	A
Zakaj in zaradi koga stoji tista	senca	na oglu? Zaradi Adama?	A
Bila je dolga noč brez sna.	Senca	na oglu je risala svoje risbe	A
Johan Ot je videl, da se je	senca	na oglu vznemirila. Postava je	A
je dahnil in potlej je njegova	senca	hušknila med drevesi in čez vrt	A
je zatulilo in zarohnelo. Temna	senca	se je pognala proti njemu, da	A
in v tem trenutku je hušknila	senca	v grmovje pod križem.Pod razpelom	A
temo. Vzpenjala se je in topla	senca	jo je s svojimi močnimi objemi	A
Čezenj pa se je naslanjala ta	senca	s širokim hrbtom, s svojim globokim	A
njegovimi nogami, potem je hladna	senca	segla v tisto mirno ploskev in	A
Odtaval je okrog hiše in temna	senca	se mu je v velikem loku ognila	A
gozda odmeva, dvojni glas, dvojna	senca.	..In ko hočejo pastirci vstopiti	A
tisti podvojeni odmev, dvojna	senca.	Boltežar se smeje, Boltežar je	A
svetlobi oljenke, da je njegova	senca	šinila med lužicami in se zarezala	A
splašene duše pijanih kmetov.	Senca	noža je trepetala na steni, pod	A
izruvaj ga, če si fajk. In	senca	noža je vztrepetala na steni,	A
kdo je že to slišal? Prime se za	senca,	razbijajo, že zjutraj ga toliko	A
okrog četrte ure zjutraj kakor	senca	čez dvorišče, ob steni stavbe	A
prikazni letajo okrog zvonika,	senca,	ki stoji pri vratih, je temnejša	A
resnična, ona, ki je nekoč kot	senca	huškala inoprezala za okni pristave	A
zaspal, je na steni trepetala	senca	noža.Videl je nož, zapičen v mizo	A
navadno oblačilo, prišel je kakor	senca,	priplazil se je mednje v družbi	A
premikajo po nebu... Za njim pride	senca:	spala sem, a moje srce je bedelo	A
svetlobi oljenke, da je njegova	senca	šinila med lužicami in se zarezala	A
potegne, kdor si upa... tista	senca	noža je takrat trepetala na steni	A
obiskovalci, hušknil je kakor	senca,	kakor pajek v temen kot, z nikomer	A
stalo nekaj temnega, nekakšna	senca,	plašč, je pomislila, moj plašč	A
blizu ob njem neka tiha in temna	senca,	nekakšna velikoglava prikazen	A
Glavan, cesarjeva temna in neznana	senca,	ki se je napotila desettisoče	A
človekova temna, večno spremljajoča	senca.	Kratek hip si oba sistema stojita	A
majhnem parku se iz teme izlušči	senca.	Umakne se.	A
Umakne se.	Senca	se še približuje, ženska je.Ženska	A
si molče stala nasproti, ženska	senca	je sklonila glavo.Hip zatem pa	A
je morje. Alpe, je rekel, ko je	senca	letala podrsala ob robove v zrak	A
hitrejše, ko je zajetna temna	senca	tik ob njem, zamahne, udari, sope	A
sope, teče, pada v sneg.	Senca	iz davne dežele Jurij Ogrizek	A
ZUNAJ, OB ZIDU	Senca	pada približno tri metre daleč	A
gotovo višji od treh metrov,	senca	je krajša od višine zidu, ker	A
je sonce vzhajalo in ko je bila	senca	veliko daljša, ko je segala skoraj	A
tistega mesta, kjer se končuje	senca.	Tako sedaj ni mogoče natančno ugotoviti	A
ali pa je že na soncu, kajti	senca	se ne končuje z ostro, ravno črto	A
pripeljeta iz Ljubljane, čez trg pada	senca	cerkvenega zvonika.Pred trgovino	A
njej. Luči ni več, prihaja temna	senca	s šapasto hojo.Z rokama se oprime	A
in gladko in neka čudna tema in	senca	se mu nabira v očeh, bodi pameten	A
stoji na balkonu njegova negibna	senca.	Sam stoji tam in posluša grmenje	A
ko Fedjatinova rasputinovska	senca	izgine v hladno jutro. Nobenega	A
prgiščem snega hladil vroče čelo in	senca.	V mesto sem se vrnil po drugi	A
mu kri odteka iz glave, kako so	senca	hladna in da se na čelu nabirajo	A
brooklynskim mostom, zgoraj je bila	senca	orjaškega mostu,spodaj, pod vodo	A
na katere bo prav tako padla	senca	temnega obrekovanja.Mar bi odsedel	A
ji je čez obraz zletela temna	senca.	Neka resnična jeza se ji je razplamteva	A
ko sem se spravljal spat, tista	senca	s hojo, ki sem jo nekje že videl	A
je, da mu naproti prihaja neka	senca,	počasi se je spuščala po pobočju	A
njegovem življenju, pošilja Jahve.	Senca	je obstala tam, ni mu sledila	A
svojim kosmatim obrazom je bil	senca,	ki jo je pošiljal Jahve in je	A
svinja. Hotel sem vedeti, kdo je	senca,	ki je hušknila, ko sem stopil	A
to za Mašo, zaradi tiste slike.	Senca	se je umikala bočno, naglo, poskušala	A
nekoliko huje, kot jo je takrat ona	senca	pri vežnih vratih.Kot jo je takrat	A
vežnih vratih. Kot jo je takrat	senca	neznanega begavca, ki ji je dvigoval	A
Njuhanec med zdihovanjem.	Senca	koristijo.V zmoti.	A
svetlem obzorju zarisala temna	senca	tanka, mirujočega ob vaški poti	A
nadnjo spusti zlovešča orlova	senca,	v tistem hipu pa so na prizorišče	A
in lesketa bistra Dolinščica.	Senca	se je bila razgrnila čez velik	A
Fran Detela: Svetloba in	senca	Virtualna slovenska knjigarna	A
tratini se je potegnila njegova lena	senca.	»Saj pojdem s teboj; toda ne mudi	A
Andrejem se je kar vlekla sumna	senca,	in komaj je spregovoril on s Cilo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani