senca (801-900)

nekdo, ki mu je sledil sedaj kakor	senca	čez grič mimo cerkve in potem	A
spominjam, ko je bila zopet temna	senca	prevzela ji um in pamet in sem	A
smuknila je brzo ob zidu kakor	senca,	ker jo je bilo gospoda sram, kajti	A
težke golide ravno prek desnega	senca	tako udaril, da je bil na mestu	A
Ker se je bila s časom toliko	senca	zasukala, da je prišel ležeči	A
spominjaš, zakaj mora vedno njegova	senca	temniti mojo srečo.Če mene ljubiš	A
vse, vse! Potem ne bode nikaka	senca	več temnila najine sreče, potem	A
proti večeru mimo nas tiho kakor	senca	z rdečim dežnikom pod pazduho	A
svet učit se slikarstva. Otožna	senca	mu je legla na obraz, katere Vrbanek	A
kukavice. In čim više je lezla	senca	v Bukovo peč, tem bolj na redko	A
pod oknom - kakor visoka bela	senca.	Obšla jo je groza.	A
Volkun. Počasi in neslišno,	senca	se premika tako, se je približala	A
je stalo nekaj kakor jesenska	senca	med njima, in to je bilo Šimnovo	A
tem vabljivejša je bila gosta	senca	košatih lip pred žerinjskim gradom	A
so vse dosedanje lepote edino	senca	proti lepoti Cvetanini.Bil je	A
nihče ne bil čul ničesar. Kakor	senca	pred soncem se razidejo ječa,	A
život prazen meh, katerega koža je	senca	in videz! »Hvala Abadonu za ta	A
azijskega duha. Vi pa ste zgolj	senca	in prazen spomin, kakor vsa slava	A
ta ostudni meh, od katerega še	senca	ni tvoja, ampak Abadonova. Tvoja	A
nobena sapica se ne giblje in tudi	senca	bližnjega macesna ne daje zaželenega	A
krčevito kriknila Milka. Oče je kot	senca	zginil v hišo; bil je ves pobit	A
omilovalno gledajo. Marijanica hodi kot	senca	in vem, da jo samo to skrbi, kako	A
mrtve. In v te mrtve oči je pala	senca	in iz te sence se je zarežal obraz	A
Zdelo se mu je, da se premika ondi	senca	in da mislijo napasti od zadaj	A
mahoma zakrili sonce in je soparna	senca	legla od planine do rebri, kjer	A
zazdelo, da je mimo okna švignila	senca	in da jo je oplazila kot vešča	A
šepetalo. Nehoté je potipal Agati	senca,	če še utriplje življenje v njenih	A
smrekov gozd. Vroče je že bilo in	senca	je kar prijetno dela. Ob cesti	A
13 FLASH BACK 15 STARE ŽILE 17	SENCA	IN TELO 19 DRHTIM KOT TRS 20 HUDOURNIK	A
krvi! . / . / stran 19 . /	SENCA	IN TELO Z grobo roko kopljem	A
težje, grob ali luknja v njem?	Senca	ali telo? DRHTIM KOT TRS Drhtim	A
korak; pride velika opoldanska	senca	in otroku zasadi poletje v srce	A
ugrela, soparno je po gozdu, tudi	senca	malo pomaga.‒ Barba!«	A
nanagloma z doma; izginil je kakor	senca;	in toliko časa že ga ni nazaj	A
je, vstal je in zdaj hodi kakor	senca,	v srce mi reže njegov pogled!	A
dasi silno zanimljivo, ni bilo še	senca	proti temu, kar je še čakalo slavnega	A
bila stara Marina, katera kakor	senca	skoraj izgine izpred tvojih oči	A
hočeš, povsod te spremlja kakor	senca	človeško trpljenje.Neumirjen,	A
Ves obupan je lazil okrog kakor	senca,	s povešeno glavo je premišljeval	A
Laškem, verjemite mi, ni doma ne	senca	kranjske bogoslužnosti.Poslušajte	A
gazila počasno proti njemu dolga	senca.	Od konca se ni dosti ustrašil,	A
škrbaste skale in dolga, temna	senca	je legla preko vsega pašnika	A
ta preklicana, prebita noč!«	Senca	preko pašnika se je vedno bolj	A
se je nagnilo za gore in dolga	senca	je padla čez tiho dolino.Mati	A
zagorske dolinice je padla temna	senca.	A Rožle je še vedno ležal med ravšjem	A
zašlo za daljnimi gorami in temna	senca	je legla nad šepetajoči gozd.	A
jo je še vedno zakrivala črna	senca,	a tostran se je iskril sneg tako	A
in hodil za njima kakor molčeča	senca.	Marijandelj ga je zapazila.	A
padla neznana kmetska sekira na	senca,	da je obležal in se ni ganil več	A
skrbi in na nesrečo, ki hodi kakor	senca	za mano.« Šel je dalje prek goličave	A
premaknila doli ob gozdiču črna	senca.	Samo za trenutek se je premaknila	A
še pozorneje gledati dol. A	senca	je mirovala precej časa.Gab je	A
Gab je mislil, da je to samo	senca	košate jelke.Že se je hotel ozreti	A
Že se je hotel ozreti proč, a	senca	se je premaknila spet in se potegnila	A
videti, kako mu je zadovoljna	senca	preletela obraz. »Da ti	A
Pred oči se ji je pripodila črna	senca	z velikimi očmi. Stresla	A
Zamižala je. Ko je odprla oči, je	senca	še vedno lebdela pred njo. V srcu	A
odgovoril. Čez njegovo lice je šinila	senca	nekake ginjenosti, a izginila	A
nasprotni strani videlo, da je neka	senca	švignila čez zid, se splazila	A
Kaj pa drugo?« Takrat je padla	senca	preko nje in nikjer ni bilo nikogar	A
nesreča ‒ to pade na človeka kakor	senca.	Kdo se more braniti, kaj?	A
okna, tišči se bele stene kakor	senca	in potrka rahlo na malo šipo.	A
kakor da ga je krojač skazil.	Senca,	ki gre pred Gabričem, je silovito	A
poskusil, ni bilo pravo, ni bilo	senca	tistega, kar je zvenelo vso noč	A
Zamislil sem se. Kakor	senca	je padlo name in še huje mi je	A
na belem platnu se je prikazala	senca.	Odgrnil sem naglo zagrinjalo in	A
ki tava človek po njih kakor	senca.	Ali zaklel sem se nekega dne,	A
Izgubi se med debli kakor temna	senca.	Pridem v predmestno krčmo.	A
veje, kakor bi jih nalomil.	Senca	konj, ki teče z nami, postaja	A
plašno in bolestno. Vznemirja ga	senca,	ki šine preko snežnega kupa, ali	A
slišati ali ne more; kakor črna	senca	je še videti, ki brzi kvišku in	A
dekličine lase, na njeno čelo in njena	senca.	Oklenila se ga je, stisnila glavo	A
sta imela? Drugače lazi kakor	senca	po ulicah, zdaj pa je planil skozi	A
tudi ti!« Jamico bradice poplavi	senca	in vidi se ji, da še davno ni	A
prilegle besede srcu in ušesu.	Senca	iz njene jamice izgine, vsa je	A
Tak pritisk mi ugaja.«	Senca	je z rokami sam oplakoval in prskal	A
senco. To je tista velika, usodna	senca,	popisana v mnogih romanih.Padla	A
roki, dasi mu pali solnce teme in	senca.	Doma ga žena prijazno sprejme	A
trepetala drobna in komaj vidna	senca.	Okrenila je glavo nazaj in rekla	A
dekličine lase, na njeno čelo in njena	senca.	Oklenila se ga je, stisnila glavo	A
aprasketajo veje, kakor bi jih nalomil.	Senca	konj, ki teče z nami, postaja	A
plašno in bolestno. Vznemirja ga	senca,	ki šine preko snežnega kupa, ali	A
slišati ali ne more; kakor črna	senca	je še videti, ki brzi kvišku in	A
kakor pa najvišji vitez plemeniti	Senca,	ki plava onstran groba po megleni	A
rokami okoli sebe in se prijela za	senca:	Moj Bog, to je bila njegova pisarna	A
možgane. Kri ji je tiščala skozi	senca	in skozi čelo. Zunaj se je čulo	A
leglo po njegovi notranjosti kakor	senca.	Mira pa je pripovedovala dalje	A
On ni nič odgovoril, samo tista	senca,	ki je padla prej dozdevno po njegovi	A
Taka bolezen pritiplje kakor	senca!	Saj se vsega spominjam, kako je	A
Življenje se umakne kakor počasna	senca	in na beli rjuhi ostane na pol	A
ko sediš v kotu, tiščiš roke na	senca	in buljiš predse v kot.Misli,	A
mrtev. Popoldne, ko se mi vrne	senca	moči, zlezem s postelje, zgrudim	A
tudi ti!« Jamico bradice poplavi	senca	in vidi se ji, da še davno ni	A
prilegle besede srcu in ušesu.	Senca	iz njene jamice izgine, vsa je	A
Tak pritisk mi ugaja.«	Senca	je z rokami sam oplakoval in prskal	A
mir je razlit vsenaokoli, samo	senca	se zgane, ki leži preko pota,	A
Midva z Ireno pa sva bila ena sama	senca.	Objeta sva se vozila po kolovozu	A
Prikazen. Umetna	senca.	To igro bo treba končati.	A
prikazovalnici. Čeprav so bila le	senca	tega, kar vidi zdaj, so mu vendar	A
jaz. Vse drugo je bilo le bedna	senca.	Namenjena sva si.«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani