senca (201-300)

več Šnakšnepskovski, komaj le	senca	nekdanjega Šnakšnepskovskega.	A
prišel ‒ ali Točka le ni bilo in	senca	pred bajto je kazala, da je poldan	A
cvetoča Dorica, temveč le njena	senca.	Polno rdeče lice ji je upalo in	A
Berta, ali bolje rekoč, le njena	senca.	Srce se mu je trgalo, ko je videl	A
strani ulice neki človek kakor	senca	hodi za njim in ne obrne očesa	A
češminjev grm jim je ostal ‒ vse to je	senca	proti prejšnjemu posestvu. Topli	A
Štefan je vstopil. Prišel je ko	senca.	Bil je pripravljen za odhod in	A
srcu ga je zabolelo. Ni bila niti	senca	prejšnje Anice. ‒Anica, z Bogom	A
bilo več. Ostala je samo njena	senca;	bled obraz, globoke, zamišljene	A
krajšala čas. Mimo okna je švignila	senca.	Kmalu nato so zaškripala vežna	A
podmazal, se je Tereza stemnila kot	senca.	In se ga je tudi oklepala kot senca	A
In se ga je tudi oklepala kot	senca.	Sprva se je zdelo, da ga želi	A
ali huh! Zato se je zdela kot	senca,	ki že od zmeraj nemo drsi za šepetajočim	A
ne veš! Ženska je kot poletna	senca.	Ko enkrat ležeš vanjo, več ne moreš	A
nate, se več ne izbrcaš iz nje! A	senca	naredi iz tebe le zaspanca in	A
zmišljuješ, ti, ti pogoltnež, ti pasja	senca!	? ga je udaril po rokah in mu	A
napotil, je šlo z njim, mu bilo	senca.	On pa ni zmogel nadiha, da bi jo	A
bi ga zadržal, je želel biti le	senca,	ki mu bo neopazno sledila.Toda	A
pod ovratnikom. On, njena temna	senca,	največkrat v beli srajci, ki je	A
da namesto mojih žarkov pada	senca.	Res je tudi, da me ni ponoči,«	A
/ Pod večer je čeznjo padla	senca,	nato so še nebo prekrili zarjasti	A
Medtem ko bo spodaj pri tleh že	senca	in bo množica v temnem, bo oža	A
iz katere se ni smel ganiti.	Senca	veleizdajstva bi ga bila ugonobila	A
»Plaziti se po zemlji kakor	senca,	ki izgine, kadar se poljubi oblakom	A
zgovoren,« je zamrmral Lazar.	Senca	zamišljenosti se je razlila po	A
poleg nje je krevljala motna njena	senca,	čevljar Vah.Tavajoč v temi sta	A
odzdrav je bil čemeren, otožna	senca	je ležala na njegovem visokem	A
tistih časov, Gregorka; kakor	senca	gre spomin na preteklost za človekom	A
pred imenitne dogodke pada njih	senca.	Odhajaje je Marica prav globoko	A
neznatna, suha postava se je kakor	senca	pomikala za debelim krčmarjem	A
zidom in streho. Komaj vidna	senca	je legla na njegovo lice in ta	A
med mašo. Za cerkvijo je bila	senca,	v senci so sedeli izbrani možje	A
mi zameril moje opazke. Tužna	senca	mu je izpreletela inteligentno	A
storila pol pota, že sta ju zvabila	senca	in hlad, krenila sta v kraj in	A
lepote ... Pred župniščem je bila	senca.	Gospodična je navzlic senci neizprosno	A
bi pa radi zaprti bili, kaj?«	Senca	lahnega nasmeha je izpreletela	A
zlobni jeziki. Nič ni res, še	senca	tega ne.Zdaj bi pa le rada vedela	A
belem zastoru se je premikala	senca.	»To je ona!	A
morebiti razočaran. Kakor mrzla	senca	mi je tedaj padla na dušo neprijazna	A
poudariti, da Beograda ne zadene ne	senca	krivde, da ga ni poslal. Ni tajil	A
posebnosti. Kjer je sonce, je seveda	senca	tudi ‒ zakon narave je tak!Ali	A
skril za košato mirabelo. Črna	senca	je visela na omrežju Ančkinega	A
je švisnilo po senci ob oknu.	Senca	se je odtrgala od mrežja.Miha	A
kuhinjskega okna zbežala črna	senca.	Popustil je izpreženega konja in	A
se mi je le zdelo, da je bežala	senca.	‒ Ko bi bil kdo drug?	A
Janez je pa molčal in hodil kot	senca	okrog hiše. Na vsak kot, na toporišča	A
je bila za čudo potrta. Kakor	senca	se je plazila okrog, v lice so	A
miren kot naslikana črna ptičja	senca	na sivo platno gostega mraka.	A
pa se je nenadoma dvignila siva	senca	iz teme nad goro sv. Miklavža	A
zrl vanjo preplašeni Kolednik.	Senca	je dobila obličje starca. Beli	A
si jo je sedaj izbral, ni niti	senca	Lenice, ne po lepoti in ne po	A
Golob je pritisnil pesti ob	senca,	se okrenil, topotnil še enkrat	A
ni robantil, ni popival. Kot	senca	se je vlačil krog voglov, brez	A
ravnega polja in njegova črna	senca	je segala do hiš, grenkega spoznanja	A
Oče čuva tovarno in hodi kot	senca	ter živi nem in zamišljen z družino	A
resnici. Kadar se je zazibala	senca	na cesti, je zastrmela vanjo	A
res, potem je vse dobro.« Kot	senca	je neslišno odšla, a ostale so	A
posrebreno od meseca, ko je šla	senca	po okopu. Bizantinski vojaki so	A
le tu in tam se je potegnila	senca	preko jase, pa hitro zopet utonila	A
jih je tako obremenil. Dolga	senca	je ležala od griča po ravnini	A
nekem konju zgane dolga, črna	senca.	»Oj volkodlak!	A
milim glasom kot obupana deklica.	Senca	na konju se je zganila. Iztok	A
Iztok je zaihtel glasneje.	Senca	je izginila s konja.Po travi so	A
pripravil, da bi planil. Ker se	senca	ni ganila, je vnovič zaihtel,	A
na parobek sredi grma. Hunova	senca	se je naglo zganila in šla hitrih	A
kakor samogoltni Justinijan. Le	senca	suma, da kdo ruje zoper njegovo	A
tolmunčka mimo visokih lotosov temna	senca.	Po Azbadu je vzkoprnela vsaka žilica	A
se nenadoma odtrga skrivnostna	senca	in splove neslišno kakor duh za	A
bi odšel. Tu se zopet dvigne	senca	izmed cipres in odhiti po stezi	A
petnajst korakov je od njega.	Senca	se ustavi, Azbad pospeši korake	A
je vztrepetal po vsem životu.	Senca	je trenutno izginila, izza košate	A
na njenem čelu se je pojavila	senca.	Da bi pred despojno hlapci počivali	A
zamislila in ni pazila na goste.	Senca	ni izginila z njenega čela.Azbad	A
sužnja Cirila Pavlova pisma.«	Senca	na Teodorinem čelu je ugasnila	A
marmornatih stopnicah. Kakor	senca	ji je sledila sužnja. Ireni je	A
Cirila. »Presvetla, bliža se nam	senca!	Za grm je utonila!«	A
je dospela Irena v sobo. »Kaka	senca	je bilá, Cirila? Govori!	A
za trenutek zatisnila oči. Ali	senca	je prišla nenadoma kakor iz tal	A
se je trgala podolgovata temna	senca,	ki je neslišno polzela po vodni	A
Popel se je urno preko ograje.	Senca	je zdrsnila po lestvi in v trenutku	A
vrata, in sledil despojni kakor	senca.	Tudi on je imel tak plašč in glavo	A
ni, kdo ve. Iz kamna ti zraste	senca	in te prime z dolgo roko za vrat	A
je ob plapolajoči luči zganila	senca	vitkih stebrov. »Prejasnost, govori	A
palmami Epafrodit in Numida. Kar	senca	obstane in počaka Epafrodita.	A
v brezmesečni noči. Kakor siva	senca	se je svetil meč v roki vojaka	A
vstopili. Ko jih je zagledala	senca	vojaka, se je zganila in šla tiho	A
Zato je zavil v mesto. Kakor	senca	mu je sledil evnuh.Ko sta prišla	A
sladka omotica mu je stisnilo	senca,	obtežile so se trepalnice, iz	A
na cesto. Stisnil sem z dlanmi	senca,	kjer je kovalo in bilo kakor ob	A
dvignilo nekaj kakor črna, žugajoča	senca.	XII	A
nasprotne strani je letela dolga	senca	po poti proti razpotju.	A
vsakim deblom je stala skrita temna	senca,	ki se mi je pripogibala in iztezala	A
njegovega ležišča se je priplazila	senca.	Eden izmed četvorice, najmlajši	A
videti, kako mu je zadovoljna	senca	preletela obraz. »Da ti	A
nekaj zagodrnjati, potem mu je	senca	preletela obraz in tudi on je	A
drhtavici, ki je ne ublaži nobena	senca.	Za hip me je prevzel občutek, da	A
obenem lahka kakor sama svoja	senca.	Preblisnilo me je spoznanje: zdaj	A
Nanj in name se je tedaj spustila	senca,	kot da je bil prek okna, ki je	A
Usediva se. Poglej, kakšna lepa	senca	je tukaj pod kostanji!« »Tu ni	A
spalnice. Kakor je pričakoval: temna	senca	za robom zavese.Ona, Resnikova	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani