senca (301-400)

drobnih kodrcih lepili na čelo in na	senca,	in nad zgornjo ustnico se ji je	A
katerega je zdaj počasi vstajala	senca,	prihajala bližje in se ustavila	A
je bila namreč nenadoma zastrla	senca	- in z utripajočim srcem obrnil	A
Miklausinove trgovine, kjer kakor	senca	izgine prebledeli trgovčev obraz	A
jasni obraz preleti komaj vidna	senca,	ki Lovreka nepopisno osreči.	A
Pred njim se nenadoma potegne	senca	in se spoji z njegovo.	A
strelni lini je slonela temna	senca	- nepremično in nemo.	A
kaverna pa šele v nastajanju.	Senca	napovedane laške ofenzive je moštvo	A
njegovi jasni sreči ležala mrka	senca,	ki je občutno temnila blestenje	A
izpod zvonika, nenadoma utrne	senca,	pohiti proti njemu in mu zastavi	A
Miklausinov obraz je preletela	senca:	»Izgubim, izgubim...«	A
”Kaj je planilo, Hana? Tvoja	senca	je bila!Pred luč si stopila, pa	A
stopila, pa ni čuda, če je planila	senca	na cesto!“ ”Je že morda res	A
kmalu je utonila njegova temna	senca.	Hanca se je napotila proti	A
obedve strani, kadar je zaplesala	senca	ob vozu ... VI Pozno je	A
zdaj na pragu kakor nedoločna	senca,	stiskal v ustnih pipo dolgocevko	A
dviga pred menoj, kakor mrzla	senca,	vedno bližje ...In postalo mi je	A
spoznal; mislil sem, da je le moja	senca,	ki se majé in ziblje pod tem sivim	A
iz groba in je bila na njem še	senca	trohnobe in smrti.Dolgi črni lasje	A
vztrepetala, pritisnila je dlani ob	senca	in je zaječala. Slišala je njegov	A
blizu ne slišal njenih korakov -	senca,	bi se zdelo človeku.Ko sem še	A
utonila v nočnem polju njegova	senca.	Francka je sklonila glavo in	A
kolovoz. Za ograjo je bila gosta	senca,	na zahodnem nebu pa je še gorela	A
vzdiha in vzklika, tiho kakor	senca;	in ta senca se je odtrgala od	A
vzklika, tiho kakor senca; in ta	senca	se je odtrgala od mojih nog.	A
in je izginila izpred okna tudi	senca	njegova, sem legel bolan na posteljo	A
osiveli lasje so viseli na čelo in	senca.	Obraz je bil bled in upal, čelo	A
če stoji tam človek, ali če je	senca.	”Franc!“	A
poti; na hribu v daljavi črna	senca,	gozd.Tja je pogledal popotnik	A
zmerom enako daleč pred njim, črna	senca	na obzorju. ”Če bi je ne mahnil	A
mirno je stala v daljavi črna	senca.	Popotnik ni opazil, da se mu noge	A
Kristusu in Materi božji, kakor	senca	poleg luči, in da bi te silne	A
Ah, moj Bog!	Senca	se mi polnijo s krvjo in po čelu	A
Študent se je tiščal z dlanmí na	senca,	vrtil oči in vzdihoval: ”Jejzes	A
vsi obrazi in v očéh je zasijala	senca	veselja, ki pa je v tistem trenotku	A
dalje, dokler ni visoka njegova	senca	izginila v sencah kostanjev.	A
obljubil, se je prikazala visoka	senca	pred menoj.Noge so stale v dolini	A
vsa strahota, utonila je kakor	senca	v luči.Moja prihodnost je bila	A
hišo se je spustila od neba silna	senca,	noge globoko v cestnem prahu in	A
Trikrat že se mi je približala	senca,	iz meglá v nebo kipeča, trikrat	A
večernega neba se je spustila	senca	na sive, neprijazne predmestne	A
bilo ne ene same zvezde. ”Pridi,	senca	z neba, nagni se k meni, sovražnik	A
spomini pa je ležala kakor črna	senca	- bojazen pred prihodnostjo.	A
drugo je le siromašen atribut, le	senca	brez telesa ...“ Gledala je skozi	A
skrite v srcu, da se tudi rahla	senca	ni prikazala na obrazu.Oskrunil	A
stojí za tvojim hrbtom visoka	senca,	izbije ti steklo iz roke in v	A
rjavih oči ... O, nikoli ni legla	senca	na tiste neprimerljivo sladke	A
njegovih besedah je bilo, kakor	senca	nekega drugegaživljenja ... ki je	A
in vseokoli naju je bila tiha	senca,	že skoro noč. Šla sva počasi;	A
udrte; lasé je nosil dolge, na	senca	počesane, brado nekoliko razkuštrano	A
bo tvoja. Nikoli ne bo omračila	senca	tvojih veselih lic ...“ Govoril	A
besede ni iz ust. Visoka, sovražna	senca	je med nama, hodi z nama, kamor	A
sobe in je švignila po steni moja	senca.	Vsa soba je bila polna kesanja	A
najčistejše spomine je legla otožna	senca;	povsod in zmerom: vse lepo hrepenenje	A
njegovi postelji, k vzglavju, visoka	senca;	nikogar drugega ni več v izbi	A
mislila in sem ji dala denarja ...	Senca	je že visoko na strehi -- ženska	A
groze. Že je potrkala na duri	senca,	ki bo sedela nekoč ob vzglavju	A
slišal kmalu, kako bo potrkala	senca	na tvoje srce!...“	A
ne zelo moralnih ozirov. Niti	senca	tiste lepote bi ne bila na njem	A
napolnili z gorko ljubeznijo.	Senca	se je spustila na to svetlo nedeljo	A
najprej je bila pratika, nato	senca,	nazadnje šele človek. Krčmarjev	A
omračila; kajti nadučiteljeva	senca	je zavihtela robec ter se useknila	A
stresel, nagnil se do kozarca; in	senca	je utihnila. Tedaj je zakolobaril	A
se globoko do mize; to je bila	senca	županje same.Njena usta so govorila	A
se je privila do stropa tenka	senca,	prelomila se v kotu, nagnila se	A
bi si poželel kadi!“ Debela	senca	je zacmokala na glas; celó na	A
izpraševala: ”Kaj si storil? Tvoja	senca	se te ogiblje!“Tako je razkazoval	A
Lenarta, ki je stal pred zidom kakor	senca,	ki čaka plaho, da utone v vsesplošen	A
vzprejeli na Jenkovem vrtu? Tam je	senca	... pivo ...“ ”Jurij, Jurij!Vam	A
vendar njihovi čuti niso bili niti	senca	proti onim,ki so ovladali gospoda	A
Pred nami v temi je ugasnila urna	senca.	”Čemu te je strah?	A
šla mimo okna, se je prikazala	senca,	kakor da bi šel zunaj sključen	A
oblekel in šel. Ob oknu je bila	senca.	»Kam, Tone?«	A
»Mati!« Od okna je stopila	senca.	»Zakaj ne spiš, Tone?	A
žalostne misli. Ležal je dolgo in	senca	na sosednji hiši se je plazila	A
mrači nocoj in kako nizko je še	senca	tam! -Mračilo se je in na ulici	A
- V tistem hipu, ko doseže	senca	vrh strehe, se odpravim.Bog vedi	A
težko je čakal, da bi dosegla	senca	vrh visoke strehe.Plazila se je	A
zdaj jaz in ki jih sanjaš ti, so	senca	prave resnice; pač so oblike strahotno	A
kakor črna smrt. Velika in tiha	senca	je stopila v dolino: glava teman	A
dolgimi koraki, tako kakor švigne	senca	v kolobarju, in pustno so bili	A
pri kraju - in kakor trenotna	senca	je izginil iz obrazov resni mir	A
obrazu sestre Cecilije je bila tiha	senca,	kakor spomin, ustnice so bile	A
oči - nenadoma je bila švignila	senca	preko poletnega travnika, švignila	A
Postala je, preko čela je šinila	senca	življenja, ki je minilo.Ozrla	A
velik in težak križ, čigar črna	senca	je segala visoko proti stropu	A
hodil pred njimi in njegova črna	senca	je padala nanje.Vsi so bili z	A
se duri, prišla je mati. Samo	senca	je bila zraven postelje, ali Malči	A
v oči. - To je tako, da gresta	senca	in glas pred človekom, pa če bi	A
zoper mene moj glas, tista črna	senca,	ki je šla pred menoj, kamorkoli	A
uri in ne ugasne več. Bežna	senca	kolobari pod kostanji.V teh očeh	A
ogromno kapuco skriva obraz.	Senca	moža je, ki je molčal petindvajset	A
silno pretiran, sam svoja popačena	senca.	Ob polu petih, ko je z mogočnim	A
se je prestrašila Anka. Velika	senca,	trda in nepremična, leži na življenju	A
prikazala na obzorju tenka črna	senca,	lastavici podobna. Dolgo je stala	A
sanjah je morda hušknila mimo	senca	polnočnih strahov. Ali zdaj	A
na steni se bo tresla njegova	senca.	Ledene kaplje bodo padale na moje	A
vroče; tudi on je narahlo zardel v	senca	in je pogledal v tla. Umolknila	A
takrat sem videl, kako je šinila	senca	preko njenega obraza -- in glej	A
njenega obraza -- in glej, tista	senca	je ostala in je bila zmerom temnejša	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani