senca (701-800)

je zaprlo, zatemnelo je za hip,	senca	je šla mimo... Franc se	A
kakor me uboga brez volje moja	senca...	Še nobene pesmi ti nisem	A
mu je morda mimo srca - lahna	senca,	ki ji še ni razločil oblik.	A
obzorju, prikazala se je visoka	senca,	od neba do zemlje je segala.To	A
niso bili veseli; ogromna mrzla	senca	je ležala na njih ... kakor senca	A
senca je ležala na njih ... kakor	senca	samega strica Šimna.Mati je jokala	A
Da bi bila v tistem pogledu le	senca	pozdrava, le daljna misel na prijazno	A
zaklenjene groze prva nerazločna misel,	senca	misli, komaj molitev. ”Jezus	A
ta strah, ležal je kakor velika	senca	na vseh njegovih mislih, gledal	A
prej še otrok, je legla zdaj že	senca	na njen obraz, je prepregla vlažna	A
samo oči so gledale nestalno,	senca	je bila med njima. Razpel	A
bela polt, če je vzdignila roko.	Senca,	ki je bila med njima, je legla	A
ugasujoč plamen je bila njegova	senca;	vzrasla je hipoma, šinila preko	A
zasvetila, a nikjer se ni prikazala	senca,	iz katere bi mogel vsaj površno	A
Lasje so ji viseli na čelo in	senca,	gorela je v lica, oči so ji bile	A
-- kakor da mi je potrkalo na	senca:	Ne hodi!Ali zaklel sem se, da	A
Kaj je stopilo med naju ... kakšna	senca	je med tvojim in mojim srcem?	A
njenih oči, kakor velika temna	senca,	in misli so zastale in srce se	A
obrnila v sobo, da je zakrila	senca	njen obraz. ”In takó pozno	A
advokatove pisarne, se je vzdigala	senca	iz njih ter segala težko in mrzlo	A
obraz, če mu je slučajno šinila	senca	preko čela.Sreča prvih tednov	A
večera je bila na njenem obrazu	senca,	ki ni izginila nikoli več.	A
izginile, preko oči mu je legla	senca	in tudi ta senca je izginila.	A
oči mu je legla senca in tudi ta	senca	je izginila.Čutil se je mlajšega	A
groba in hodil je med ljudmi kakor	senca,	neopažen in neljubljen in, če	A
stoji v sobi on, tujec, pada temna	senca	od njega in lega na stene, na	A
ostalo samo življenje, zadnja	senca	je izginila, vse rulete so se	A
za njima zibala se je njegova	senca.	Hodil je okrog nje, kakor vešča	A
življenje in jaz nisem bil človek.	Senca,	vrag vedi, mrtvec, ki je bil ostal	A
vrbami in v luči se je zibala	senca.	Popotnik je postal, gledal je	A
zaklical prijeten, mehak glas in	senca	se je prikazala ob oknu. ”Ne	A
je slaboten simbol, nerazločna	senca!	Hiacinta:	A
Kraj steze se je spustila visoka	senca	od debla in je utonila v mrak	A
deblo. Za deblom se je splašila	senca,	potuhnila se je ter se splazila	A
Ko sem ga ogledaval, se mi je	senca	razmeknila in ugledal sem namesto	A
dvajsetimi leti, pol človek, pol	senca;	telo sključeno, prezgodaj utrujeno	A
-	Senca	je izginila tiho, kakor je bila	A
razločno se je vzdigala velika	senca.	In sence so bile tudi ob oknu,	A
same. Na pragu je stala velika	senca,	razločevali so zmerom bolj in	A
videli tam na pragu še zmerom;	senca	je bila tam, dasi so se bile duri	A
Glej, popotnik, tam je večna	senca,	tam so večne sanje! Moje trudne	A
je ležalo na srcu, kakor težka	senca.	”Nocoj boš spat pri meni!“	A
pa je bilo, kakor da mu je črna	senca	pošepnila na uhó: ”Nikoli ne	A
bil ves resen njen obraz; kakor	senca	je legel spomin na srce in na	A
in silno važnost dneva, ki je	senca	večnosti.To je pričal njegov obraz	A
čaj po telovniku. V čelo in v	senca	je zardel, lica pa so bila tako	A
njenih očeh, v temnih laseh, na	senca	počesanih. ”Pomislite, gospod	A
tudi ni bilo nič!“ Stisnil je	senca	v obedve dlani in je zastokal	A
ni utonila v temo dolga, črna	senca	... Ves se je prestrašil Grivar	A
rojen, je časih malo strah; kajti	senca	najbolj vé, da je treba luči.	A
bila vredna moža; ne mene, ki sem	senca,	komaj misel.Njene rdeče ustnice	A
je tako usojeno, da lega v srce	senca	poleg sence, kakor jih poraja	A
tudi nič denarja ne bilo!“ Samo	senca	in hladna mehka trava!Tam za hišo	A
Polagoma pa je prihajala bliže,	senca	je bila zmerom bolj razločna,	A
naslonil ob plot, kjer je bila	senca.	Prišel je mimo študent Pavel s	A
Lasje so ji padali globoko čez	senca	in se leno igrali po ramah in	A
veselim huzarjem kane na čelo	senca	... »Ferhadbeg!« Herbart skuša osredotočiti	A
bili danes jaka opora, že njihova	senca	bi mi lajšala pot.Razumeš, sinko	A
Onstran pri hlevu se je zganila	senca	in se ji bližala. »Juri	A
fanta še bolj odljudila. Kakor	senca	je bil, in niti hlapci se niso	A
potem, ko je že ležala po dolini	senca	in se je nad vasjo v pomladnih	A
resnici padla mej njo in moža	senca,	dasi tako rahlo, da jo ona sama	A
hipu se je odločila od mlina sem	senca	in pristopila h gospodu:	A
verjela, ko da ni nikoli šinila	senca	čezenj. Tomaž pa je odšel	A
je pojavila tam gori izza brega	senca.	Jerica je kriknila in bežala po	A
Vedro vikarjevo lice je preletela	senca	trudnosti in otroško začudene	A
je kimala. Kimala je mogočna	senca	na steni.Tedaj je vprašal mladenič	A
Sem pojdi!«	Senca	pod drevesom se je zganila.Matevžek	A
je obstal. Pošastna je ležala	senca	na njegovi desnici. »Et ne nos	A
vojska pa je hodila kakor za dne.	Senca	iz Kanala je ugasnila ... Za vedno	A
jih je oškropila kri. Nobena	senca	ni legla čez trg.Ljudje so bili	A
ukradel. Iz teme je orjaška dolga	senca	stegovala koščeno roko in jih	A
ostane samo še smešna in nepomembna	senca	resničnosti.	A
potem dve levi roki in da mu je	senca	pod domačo tepko bližja kot žgoč	A
. / . / stran 109 . / To je	senca,	nikdar predsednik!« V tem mnenju	A
Blegošem je sonce zatonilo in	senca	je legala po krajini.Kakor jok	A
drage prijateljice, da me niti	senca	kake napačne misli ni preobdala	A
stari mož prišel do občutka, da je	senca	in da na kongresu predstavlja	A
njem vse. Naš Nesselrode je sama	senca!	« Maksim Porfirjevič pa je dostavil	A
mizi. V hipu je prilezel kakor	senca	sluga v sobo.General mu je v ruskem	A
izza škofovih hlevov kot nočna	senca	priklati pater Angelo. »Si prinesla	A
slonela Eva Luiza. Bila je kakor	senca,	kakor cvet uvel!V kratki dobi	A
njen sad korenini globoko v srcu.	Senca	tega greha vlači se za menoj kakor	A
greha vlači se za menoj kakor	senca	mojega telesa.Zaradi tega greha	A
življenju mojem in kakor črna	senca	se je vedno za mano plazilo vprašanje	A
Zapazivši tujki, pokrila mu je mračna	senca	obraz. Urno je pristopil	A
prej sam odrekel, in to, da bi	senca	ne padla na visoški dve kmetiji	A
Kako je zapisano? mIzginem kakor	senca	in posušim se kakor trava; samo	A
rep je vlekla za sabo in kakor	senca	se je premikala po vresju, in	A
trave in mladovja dosti; hladna	senca	pod hrasti in bukvami pa kar ustavlja	A
za tren oči mrknila komaj vidna	senca.	VII	A
njenem licu. »Dijak, moja zvesta	senca!	Nocoj torej je vendarle premagal	A
leno drsel dolg oblak, njegova	senca	ga je trudno spremljala čez travnike	A
zazdi, da za kozelcem raste neka	senca	ali kaj.Gledam ... gledam ... kaj	A
nestrpen. »Kar je bilo doslej, še	senca	ni proti temu, kar nas še čaka	A
in na goščave naokrog je padla	senca.	Le vrh Črne gore je bil še razsvetljen	A
gledal. Hkrati mu je pa trpka	senca	šinila prek obraza. »O, ko bi	A
globoko sotesko je že davno legla	senca.	Vrhove visokih bregov je pa še	A
Z jezera se je hitro umikala	senca.	Podrhtevajoča vodna gladina se	A
Veliko jezero je legla mračna	senca.	Kar hladno je postalo.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani