senca (401-500)

pokončal... Mimo mene se je prizibala	senca	ob visokem zidu; sključil sem	A
dela in govori namesto mene. Moja	senca	tava po moji sobi; jaz nisem v	A
visoko friziranih las je padala	senca	skoro do usten...V tem trenotku	A
obrvi so se nalahko strnile -	senca	je šla mimo. Na spomlad je	A
globoko k nji in jo poljubil na	senca,	rahlo, prav rahlo, da je komaj	A
črna luža se je raztezala njena	senca	preko koridorja.Od stropa je visela	A
sta prišla do gozda; tam je bila	senca,	ki je dahnila na obraz in na srce	A
zarjo se je potapljal gozd, kakor	senca	je še pozdravljal, zatonil je	A
hvaležnim in veselim srcem. Neprijazna	senca,	kakor slutnja še nepoznanega zla	A
kakor da ni ležala neprijazna	senca	na dolini šentflorjanski in na	A
Nenadoma - ni bil ne oblak, ne	senca	ni bila - odkod senca? - se zatemni	A
oblak, ne senca ni bila - odkod	senca?	- se zatemni nebo vse od izhoda	A
oblakov ni bilo, toda siva, nevesela	senca	je prepregla nebo od izhoda do	A
je zatemnilo vse nebo. Velika	senca	se je razgrnila nad dolino; velika	A
je razgrnila nad dolino; velika	senca,	črna ptica; ena silna perot se	A
oči, toda na dnu je ležala tiha	senca,	ki je nihče ni videl: ne praktikant	A
krščanskemu človeku, je ležala	senca.	Takoj je stopila k Jarebu, prijazno	A
takoj zaspal. Takrat je šinila	senca	preko njenega obraza, kakor na	A
vzdihovala - neprijetna, črna	senca	bi ležala pred pragom moje kariere	A
nekoč; tvoj glas pa ni bil tisti,	senca	je bila v njem, razločno sem jo	A
nadaljnjih besed! Med nama je bila	senca	nocoj, kakor da bi govorila preko	A
Hitela je v dolino; dolga, tenka	senca	je hitela z njo preko tihih travnikov	A
pritisnil je nenadoma obe dlani ob	senca	in v tistem trenutku se mu je	A
si stopil v izbo in je šinila	senca	preko tvojega čela ... Spomin je	A
ugašala za prisojnim hribom, tiha	senca	od neba se je spustila na njive	A
takrat se je spustila dolga črna	senca	preko doline od kraja do kraja	A
ozirajo po dolini. Dolga mrzla	senca	je planila od hriba do hriba,	A
vsa znamenja, pa me je strah!	Senca	se je spustila na to dolino -	A
Vrhu klanca se je prikazala črna	senca;	človek je hitel nizdol. Potnik	A
in je gledal za njim, dokler ni	senca	utonila v noč.Nazadnje je zamahnil	A
vstaja iznad hribov in holmov gosta	senca;	da vstaja polagoma, počasi, zmerom	A
prijel za roko. ”Glej, črna	senca	je bila v dolini, zdaj pa je še	A
storil?“ Obedve pesti je tiščal na	senca	in je premišljeval. ”Kdo me	A
17 . / mraz in grozo dihajoča	senca.	Šlo je.	A
prikazalo prestrašenemu srcu,	senca	do nebá, in je izginilo.In nazadnje	A
nelepega in neprijetnega, je le grda	senca	lepega telesa.Če mi prinese otrok	A
in da je sramežljiva beseda le	senca	človeka, njegovih misliin njegovega	A
pozdravljali, jaz pa sem bil bos ...	Senca	njegove ”nespodobnosti“ je legla	A
bolest, da nosi to breme, ko je že	senca	njegova tako težka?In kako bo	A
hitro v temnejšo, tesno ulico --	senca	”nespodobnosti“ je ležala na meni	A
neprijazna se je razgrinjala kakor siva	senca	po vseh teh pustih ulicah; in	A
In v tistem hipu je stopila	senca	v izbo in je odgrnila zastor s	A
nič ne škodovalo, če bi ne legla	senca	smešnosti tudi na njih delo, zaznamenovano	A
neznatnosti pa bi legla silna junakova	senca	in po tej senci bi ga spoznal	A
Valentin pa je ostal; telo je umrlo,	senca	je ostala. Štefan Poljanec	A
pa lahko pravim: nobena klavrna	senca	v najbolj klavrni zgodbi se ni	A
brezdelici, povsod je še ležala težka	senca	ciganstva.In Štefan Poljanec ni	A
zavidanja vreden, dasi je bil mučenik;	senca	in ostanek je bil lepše dobe,	A
kakor lice v ogledalu, kakor	senca	v senci. ”Uvažuj, Štefan Poljanec	A
mislil. Poljanec ni le fantom,	senca	človeka, temveč tudi vse njegovo	A
govoriti o življenju fantoma, je le	senca	resničnega življenja; in kakor	A
resničnega življenja; in kakor je vsaka	senca	karikatura, tako je smešno spačen	A
namrgodil obraz. ”Čegava pa je tista	senca?	“ ”Vaša senca je, gospod!“	A
Čegava pa je tista senca?“ ”Vaša	senca	je, gospod!“ Od tistega dne	A
svetu rod Poljančevih. Poljanec je	senca	živega človeka, njegova senca	A
senca živega človeka, njegova	senca	in tako tudi njegova karikatura	A
kritika; njegovo življenje je	senca	resničnega življenja, časih cele	A
časih cele dobe in generacije:	senca	in karikatura in kritika. Ampak	A
fantom, ne živi svojega življenja,	senca	je, na vse večne čase suženjsko	A
delavnih ur. O mraku pade na dušo	senca	smrti, in za trenotek se odgrne	A
finejše zarezane; da bi bila v očeh	senca	poezije...Narobe!...	A
Hladna in mokra mi je hušknila	senca	tik mimo lic - ali je bil val	A
ploščatim korakom sila visoka	senca,	brez obraza, brez kosti, brez	A
se nisem začudil svoji besedi;	senca	se je z mokrimi prsti oklenila	A
tvoj smehljaj, veter v zraku,	senca,	ki pod oblakom beži preko polja	A
se je vzpenjala v hrib velika	senca	in na senci je bila njegova roka	A
levo in tako se je zibala tudi	senca,	zmerom niže, kakor da bi se bila	A
prsi. . / . / stran 117 . /	Senca	je utonila v mraku, ki je polnil	A
hladno sapo. Iz gozda je lila	senca	daleč v travnike, pot se je vila	A
pot se je izgubila v mrak; še	senca	ob ovinku, na jasi, zašuštelo	A
je dotikal neba, njegova silna	senca	pa je legla preko vse globeli	A
Hanca mirno v svojem srcu. Kje je	senca,	ki bi mogla zagrniti vse do kraja	A
mrtve, nikjer se ni prikazala	senca	samotnega popotnika.In Hanca je	A
skoro zdelo, da se je zgenila	senca	ob vrtu.Toda zableščalo, zazibalo	A
se ji je bilo morda pred očmi,	senca	je izginila, popotnika ni bilo	A
hiše, ob plotu, se je vzdignila	senca.	Hanca se je bližala počasi, s plašnimi	A
”Mate! Mate!“ Opotekla se je	senca	od krčme. ”Mate!	A
v strahu in žalosti je bila še	senca	upanja. ”Očitala sem mu prezgodaj	A
dolgi svetli kodri so mu padali na	senca.	Hanca je prijela Toneta za roko	A
nemir je bil na njegovem obrazu,	senca	je ležala na čelu, kakor spomin	A
”Samo zdi se mi, da je šinila	senca	mimo in da sem ugledal obraz,	A
Amerikanec se je zamislil; temna	senca	mu je bila legla na obraz; poslušal	A
mrzlega; toda bilo je kakor bežna	senca,	ki švigne pod poletnim oblakom	A
je bila stopila mednja velika	senca.	”Ne bova govorila več dolgo	A
proti hribu, če bi se ne prikazala	senca	visoko tam iz mraka. Razveselilo	A
bolj natanko, če bi se zgenila	senca	na hribu, v poslednjem odsvitu	A
usuli so se v lepih kodrih na	senca.	”Sam ne vem, kako je bilo!“	A
stran 231 . / neumrljiva, velika	senca	velikega upanja ... Pozdravljena	A
vzkipela od one strani visoka	senca;	Mate je stopil na hrib in kakor	A
globeli je legla njegova široka	senca,	strepetala je in ugasnila; a nebo	A
sneg poglej - tam je tvoja dolga	senca,	v belih brazdah trikrat prelomljena	A
se je bila tam v kotu ogromna	senca,	brezoblična, odurna; testena potvora	A
se je skupina tepk in češpelj,	senca	košatega oreha se je časih razgrnila	A
segala preko njé le tu pa tam	senca	smrekovega vršička.Tlá so bila	A
Zoprna je, v grlu dušeča ta mlačna	senca	življenja, ki je segnilo skoraj	A
Sanjalo se mu je, da se je visoka	senca	vzdignila izza hriba. Nogé so	A
lok držala. Tako je lomastila	senca	preko zemlje, iz doline v dolino	A
vojska zbeganih mravelj. Časih je	senca	ponevedoma stopila mednje s težko	A
iz doline v klanec, dokler ni	senca	ugasnila onstran mesečine ...	A
Kurent je gledal v dolino. Nobena	senca	se ni še genila, ne na dvorišču	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani