senca (601-700)

je legla na njegove sanje črna	senca,	velika skrb, ali zato so bile	A
samo na srcu kakor nerazumljiva	senca	in se je zdaj domislila nanj in	A
tam po klancu je šla njegova	senca	in se je izgubila za pisarjevo	A
mršile, na licih se je prikazala	senca	bolne rdečice, ustnice so bile	A
plašne, padala je nanje lahna	senca	od širokega slamnika ... Večeri	A
na ustnicah; in vse je bila le	senca;	roka je segala v zrak, beseda	A
Od tiste ure je bila hladna	senca	med njima.	A
o Franc, tako je padla velika	senca	na mojo pot in nikoli več ne bo	A
je prestrašila in je zardela v	senca.	”Morda je spoznala, videla	A
bile zgenile, šinila je mimo njih	senca	smehljaja ....	A
zdaj je bila pač že legla nanj	senca	greha. ”Metka se še spominja	A
Sveča ni gorela več, velika črna	senca	se je premikala ob postelji.	A
lasje in mu kri oledeni ... Črna	senca	se je zazibala pred posteljo in	A
in pust je bil; kakor zlovešča	senca,	tih in sključen je hodil po izbah	A
hodili pred teboj!“ Spomin, črna	senca,	se je držal z roko ob okno kupeja	A
pa se vlačiš tod, motovilasta	senca?	Ali res nimaš boljšega opravila	A
”To je ... vrag vedi, kaj je ...	senca,	polnočni duh ... piše pa se Mikš	A
je bil nenadoma in tiho, kakor	senca	v senco. ”Ne hodi od mene nocoj	A
planil v srce, je ostala težka	senca.	Ugleda človek otroka v soncu, pogleda	A
Ob odprtem oknu je bila črna	senca.	Grivarju se je zdelo, da je droben	A
je hodila z njimi njena tiha	senca.	Kamor je zastrmelo skrito hrepenenje	A
bore, vabil v noč; tiha, silna	senca,	visoko nad bore do neba strmeča	A
zakričal. Takrat je utihnil klic,	senca	je ugasnila ... Groza v srcu	A
je leglo Grivarju kakor hladna	senca	na misli in pamet. Tanka, bela	A
rokama in sklonjeno glavo; njegova	senca	je rasla, dvignila se visoko do	A
prepričanja, tedaj je samo še	senca	brez telesa, knjiga brez vsebine	A
bil tiho ugasnil med sencami,	senca	tudi sam, sirota sleporojena,	A
smehljaje ozrlo njeno oko, je	senca	ugasnila, je bil madež izpran	A
trdimi koraki, a vidi se samo črna	senca.	Majnik se zgane, nagne se daleč	A
je onkraj zagrinjala prikazala	senca	ter izginila. Gledalo je nanj	A
Toda zgenila se je bila samo	senca	za kulisami.Večer se mu je zdel	A
in tudi moje srce je krvavelo...	Senca	je hušknila preko beložarečega	A
obenem, znamenje utrujenosti,	senca	tiste mrzle bele roke, ki ga nekoč	A
ščeperi preko ceste njegova dolga	senca!	- Kam pač jo je zavil?“	A
kakor črna roka; švignila je bežna	senca	od zagrinjala ob oknu in nato	A
je vasovanje in pohujšanje!“	Senca	ponočnjakova je utonila v temi	A
proti oknu; tam se je prikazala	senca	v svetli mesečini, mirno je stala	A
In ko je ležal, se je prikazala	senca	ob oknu; tiho ihtenje je dramilo	A
248 . / Izginil je obraz, črna	senca	je hitela preko vrta, švignila	A
hodil človek po dvorišču, dolga	senca	je blodila z njim. ”Kdo si	A
ob svetlem zidu, njegova dolga	senca	je vstala ter se vzpela visoko	A
razpetim Kristusom in njegova	senca	je segala prav do železnih vrat	A
vzbudil; tam na cerkvi se je zibala	senca	ob zidu ...“ ”Poslušam, poslušam	A
ko se je plazila skrivnostna	senca	mimo okna. ”Tod je hodil!“ je	A
nobenih licih, v nobenem vzdihu;	senca,	ki je polagoma zagrinjala pokopališče	A
...“ Kakor	senca	se je pomikal človek preko vrta	A
Ali to se drži človeka kakor	senca.	Vse sem poskusil, da bi se ga	A
ustvarile moje oči, je legla mrka	senca,	žala misel. ”Kaj mi je storil	A
Ob vratih se je zibala črna	senca.	»Ne, ne!« je jecal Marko	A
ko se je zazibal, visoka črna	senca,	na daljnem holmu ter zatonil.	A
mimo oči kakor trenotna svetla	senca:	Na mizi se kadi vroča, dišeča kava	A
Dionizu se je čelo nagubalo, in v	senca	mu je stopila rdečica. ”Dà	A
nezavedno pomilovanje, bila je rahla	senca	porogljivosti, prva kal samosvoje	A
ozka; lasje so bili počesani na	senca	skoro do oči in so zakrivali vsa	A
nasmeh je videl, ki je kakor hipna	senca	vztrepetal na ozki bradici ter	A
korakov ... tako tiho hodi, kakor	senca,	in vendar jo slišim od daleč	A
takoj je leglo spet name kakor	senca	in zagnusil sem se sam sebi.Zdelo	A
bi se malo zamudil.“ In tista	senca	nepokoja je izginila brez sledu	A
svojo silno pot. Tako mogočna je	senca,	ki gre pred njimi, da zastira	A
srebrna luskina. V drevoredu je	senca,	nepremična in tiha; široko vejevje	A
prikazala čisto blizu naju, tiha kakor	senca,	in je spet kakor senca ugasnila	A
kakor senca, in je spet kakor	senca	ugasnila v mraku; nama se je zdelo	A
hudo resnične. O, da je bila le	senca	koketnosti v njeni lepoti, takoj	A
trepetal; koraka ni bilo, ne glasu,	senca	se je strnila s sencami.Izpreletelo	A
stran!“ Ob plotu je stala visoka	senca;	čisto mirno je stala. ”Ali	A
večer!“ je pozdravila prijazno.	Senca	ob plotu se je zgenila. ”Tudi	A
in lahko noč!“ Zgenila se je	senca,	izlila se v noč. V odgovoru	A
ob zidu, ob plotu, kakor bežna	senca.	”Glej ga tam, potuhnjenca!	A
zardela. Ona je stopila bližje;	senca	ji je bila šinila preko obrvi	A
samote vzdignila čudežna bela	senca.	Nagnil se je k njemu bel obraz	A
tako ravnal v sanjah, da je bil	senca	med sencami. Vedel je, da jezdi	A
nizko na oči, da mu je zakrila	senca	ves obraz. ”Zdi se mi, da že	A
tvoj pred šestimi leti! Zdaj je	senca	na njem in verjemi, da mi je hudo	A
težkega, odurnega, kakor vlažna	senca.	Prve noči sem spal v izbi;	A
plazil po sobah in po vrtu kakor	senca.	Nič me ni več veselilo in nič žalostilo	A
smehljaju je trepetala še lahna	senca	prebolele groze.Kadar se je moja	A
njegove oči, toda hipoma je padla	senca	na njena lica; ugledala je posteljo	A
izginil zibaje se, kakor drobna	senca,	na cesto, v dež in noč. Sosedu	A
drevje, nikjer se ni zazibala	senca.	Tudi glasú ni bilo od nikoder,	A
razločiti ni mogel, če je bila	senca	majhna ali velika, odkod je prišla	A
se je zibala preko ceste drobna	senca.	Zibala se je na desno, na levo	A
/ stran 19 . / Tiha je bila	senca;	tudi ni bilo glasú, če se je opotekla	A
je opotekal natanko tako kakor	senca	pred njim; če se je opotekla na	A
se je še zmerom zibala drobna	senca,	opotekala se na desno, na levo	A
Tam se je opotekala drobna črna	senca,	tam je bila blatna cesta, tam	A
je lovil pred mano kakor moja	senca.	Mislil sem že, da pridem prepozno	A
postrani ter izginil za oglom kakor	senca.	Hodil je urno, visoko je privzdigal	A
njegovo črno senco; in kakor je	senca	tonila, so se svetlikali izza	A
krog njih in jim močile čelo in	senca	z vodo in kisom.Čez dobre pol	A
curkih mi je tekel pot čez čelo in	senca;	srajca je bila razmočena, kakor	A
ji je izlil v curku na čelo in	senca.	”Kaj sanje!	A
v srcu, kako je legala na naju	senca	Jakobova, vse sovraštvo in zaničevanje	A
je drevje, preperelo... In silna	senca	hodi pred njim, plava nad njim	A
nad njim. Kamor seže, kamor leže	senca,	zatemni sončna pokrajina, v onemoglem	A
Kobali že po ljubljanskem polju,	senca	njegova že sega preko Karavank	A
stopi zdaj z balkona; pozno je že,	senca	že leži nad vso pokrajino, sega	A
ležala v sobi kakor težka zadušna	senca;	videl je tudi obraze in srd se	A
Barica!« Že je bila legla temna	senca	preko neba, velikanska senca,	A
temna senca preko neba, velikanska	senca,	ki je vztrepetavala, vzplapolavala	A
pokrajine in jadrno je hitela silna	senca	pred njim, nad njim, skoraj se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani