senca (2.939)

dvoru in se plazi kakor smrtna	senca,	ruši, kar so nam zidala stoletja	A
dvignila iz novega stolpa velika črna	senca	in je prekrila čez in čez nebo	A
JOŠT Vidiš, to je tista črna	senca,	ki je Bošnjakom nebo prekrila	A
/ . / stran 94 . / HERMAN	Senca	tvoje rajnke žene ...Kaj te ne straši	A
moraš, prej ko te objame večna	senca	smrti.Tvoj sin je to razumel,	A
naj se gledam, kakor hočem ‒	senca	nisem. BARON Ha, ha, ha!	A
bil šel, bi se ne držal kakor	senca	pri gradu, bi se ne skrival; ti	A
ob sončnih dnevih so jim hladna	senca,	kjer se prijetno dremlje, ob nevihti	A
pa se prikrade médnje ta črna	senca	v svoji dolgi špehóvki ... ne, ljuba	A
prijetno in milo, da ne stopi	senca	med naju.Kajti rodila bi ta senca	A
senca med naju. Kajti rodila bi ta	senca	mnogotero neprilik in težav; križ	A
najprej kruha in vina, vse drugo je	senca.	Tisto prepričanje in tako dalje	A
hodnik, da se vidi le še kakor	senca.	MRVA: Ti si poet; ne vem,	A
med zadnjim ciljem... kakor velika	senca	hodi pred mano.Jaz ne morem svobodno	A
vendar mi očitajo, - to je tista	senca,	ki hodi pred mano.- Pri tejle	A
zdaj je šlo vse to mimo, kakor	senca...	Francka, zdaj stojim pred tabo	A
živimi ljudmi in ne breztelesna	senca	med sencami.Če govorim naglas	A
pozno v mraku, od daleč; takoj je	senca	utonila v sence, kakor da se je	A
bolezni izmišljena ... ali, da je bila	senca,	ki hušne čez pot: človek postane	A
svečo za trenotek, tako da njegova	senca	zagrne okno, se oglasi zunaj prestrašen	A
nebeška je ljubezen, ko je že	senca	njena tak sladká. Baltazar	A
iščóča mirú? Mar osvéte prosi	senca	jadna Ubitega tu brez sledú?«	A
hrumeči. Nad manoj se prostira	senca	hoj, vsa prepojena čvrstega ozona	A
Mitteleuropa ‒ pod sivim oblakom	senca	smrti 26. Sonce se prebija skozi	A
sem tudi zdàj; dníj mládih	senca	izgíni, tu v gozdu je glásen	A
bi réveža mêne: po mestu kot	senca	hití mi teló, moj duh me še	A
zaliva, misli trop, teman kot	senca,	glavo trudno mu razriva.	A
In od zahoda, od nebá je	senca	se spustila, po morju sem je	A
Lasje so ji padali globoko čez	senca	in se leno igrali po ramah in	A
umrl. . / . / stran 91 . / Saj	senca	vojvodskega žezla nikoli duhá	A
je dal? Vladarjeva slava je	senca,	ki spremlja vse dní ga zvesto	A
koprneče; okrog usten - lahna	senca,	krožil je smehljaj ponosen	A
lahno dviga se, pada spet ... smrtna	senca	izginja ...‒ II Mene obdaja tema	A
kaj je to? Od kodi ta mertvaška	senca?	Šibé se drobna mi kolenca, Po	A
se v ozek vhod in čakam, da bo	senca	čezenj šla. A senca kot kak pes	A
čakam, da bo senca čezenj šla. A	senca	kot kak pes zaleze v kot in luna	A
Cesta.	Senca	v šipi. Stolnica.	A
šla, kjer v strani za vrbo je	senca	temnà. Pretekla je ura in druga	A
mesečni mesec. Po belem vrtu stopa	Senca	‒ človek, zamigljen v svojo otožno	A
za vrati, kaj hoče on? Kakor	senca	stoji za prosojnimi vrati mesečine	A
Jaz pojem in lajam. Njena	senca	pada name, tiha senca nje oči	A
Njena senca pada name, tiha	senca	nje oči. Naj še njo mi Svet vzame	A
Ležim na stopnicah in moja	senca	se riše v srebrni refleks kakor	A
odpri srce, da se razjoka.	Senca	oblakov skriva bolest. Dobro je	A
Polton v molu V sencih bije, bije.	Senca.	Mrzla cev pištole. 10 ton.	A
teboj govorim, pa sem ti daleč.	Senca	je vzrasla v tisoč senc. Sam sebe	A
Kdo?	Senca	na njem. Nekdo gleda za menoj	A
kar mlaka. . / . / stran 45 . /	SENCA	je moja najbližja bližina. In	A
Črta je vselej ostra, njena	senca	pa mehka.Kakšno protislovje, kakšen	A
zaslišim ga v vsem, kamor njena	senca	pada. IZBIRA Dokler si te tiho	A
peha me v senci hvoj. Če sam je	senca	odloženih cul? Zapreda vase ga	A
človeškega tolmuna usodo svojo	senca	spomenika. Dom išče, in ga, izgubljeni	A
čredo gazi grint. Usodo svojo	senca	spomenika izroča ljudski jati	A
stran 32 . / Midva Ti si krhka	senca	iz žarkov, prozorna in varljiva	A
in lučjo so minimalne razlike (	senca	je le manj bogato žarčenje).	A
čaka na prebujene zazrte odmeve.	Senca	pa, ki se ziblje skupaj z lučjo	A
Sonce žge z neba.	Senca	pod drevesom je malo redka.Drozeg	A
Konjska zadnja plat se sveti v luči.	Senca	teče ob koleslju, šviga čez kantone	A
vzhodnem koncu trga je še visela	senca	na pročeljih, kjer so bili vzdolž	A
na tleh ob postelji leži bela	senca.	Kakor blazina, ki bi padla z zglavja	A
vzdigniti iz skepse. Najbrž me je	senca	zla v otroških letih takó močno	A
imanentno v meni kot preteča pošastna	senca.	Zato se mi zdaj večkrat zazdi,	A
alkoholom in je večkrat taval kot	senca	po baraki; zato je pravzaprav	A
o tem zdaj; ko človek postane	senca,	so njegovi premiki razvlečeni	A
skupino preživelih padla hudobna	senca?	A krivi smo tudi sami, tisti, ki	A
A zdaj se jim verjetno zdim	senca	rajnkega, ki je po pomoti stopil	A
ni šlo za njim, in objela ga je	senca	nepričakovanega siromaštva.Zato	A
njimi je . /\ .. stran 50 . \/	senca	zatohla.Bolniki in bolnice v pobledeli	A
nataknil z iglo v škatlo. »Kakor	senca	ste se priplazili,« je rekel.	A
prašek radosti. Hkrati pa drobna	senca	očitanja.Ne, bolj kakor očitanje	A
njenemu licu in se dotaknil njenega	senca.	Takó, mimogredé, sredi hitrih korakov	A
z lučmi. Tam, kjer je čez dan	senca	med njimi, je tudi zdaj temno	A
pročelju nasprotne hiše je začrtala	senca	prekotnico in ga razdelila na	A
bi nazadnje usahnila poslednja	senca	velikega Škodljivca, ki so ga	A
očeh se ji je zgostila uporna	senca.	Potem se je resno in počasi obrnila	A
za strah, da ne bi tam smrtna	senca	po naključju padla na njuno dragoceno	A
gosta, ki je tih in neviden kakor	senca.	Ko bo sedla k večerji, je pomislil	A
samotna, samo zdolž zidka je ozka	senca	na asfaltu vsebovala nekaj bolj	A
Prav blizu ji je bil, ko je	senca	rekla: »Kako smo resni.« »Ti si	A
sabo, zato si bila vsa samo motna	senca.	« »Morda res nisem dosti več kot	A
Morda res nisem dosti več kot	senca.	« »Ne, ker sence niso nagajive	A
dvorani je napetost kljuvala v	senca	in dušila grla. Tedaj se je Mario	A
daviti v grlu in pritiskati na	senca,	a vendar sem se obrnil in s prikritim	A
kakor bi bila švignila čezenj črna	senca.	»Hm, kajpak,« se je poprask	A
skupnega s Temnikarjem. Še njegova	senca	ne more biti.Temnikar je bil hrust	A
mračno odbil Peter Majcen in temna	senca	mu je spet švignila čez obraz	A
vsa prosojna, kakor svoja lastna	senca	in senca svojega senčnega življenja	A
prosojna, kakor svoja lastna senca in	senca	svojega senčnega življenja.In	A
je trznil Peter Majcen in črna	senca	mu je švignila čez obraz.Nasul	A
od sten in se mu zaletavali v	senca.	Stopil je k oknu.	A
travnik na dnu doline, ki ga je	senca	že rezala na dvoje: v sončno in	A
ne boš sam stopil v senco, bo	senca	stopila čezte. Temnikar	A
Videl je, da se je modrikasta	senca	že priplazila do njegovih nog	A
otožnega in okrog ust mu je ležala	senca	žalostnega nasmeha. »Mali	A
prazna, nikjer se ni zganila niti	senca.	»Privid je bil, privid	A
Hodil je naglo. Njegova prozorna	senca	je skoraj pošastno švignila med	A
pa tam je ležala na njej borova	senca.	Hodili so dolgo.	A
dvignil, v glasu pa je le trepetala	senca	očitka. »Jaz pa sem mislila	A
Zmaga je vstopila tiho kakor	senca.	In bila je senci podobna.	A
sočutja, pač pa bo padala mrzla	senca,	kajti v tem vzkliku bom neprestano	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani