nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Simon zatava v tej noči iz hiše k jezerskemu bregu, z vrčem vina, natoči si, pije, jezerska gladina se temno svetlika, včasih jo obsije meščeva svetloba izza oblakov, ki se naglo premikajo po nebu... Za njim pride senca: spala sem, a moje srce je bedelo, glas mojega ljubega, ki trka; počasi se spušča, sede k njemu, ovija ga z rokami, pijeta vino, sladko in grenko, Katarina ga omotično poljublja, poljublja naj me s poljubi svojih ust, saj je njena ljubezen opojnejša od vina,vsa lepa si, moja draga, in madeža ni na tebi; slekla si bom obleko, moj ljubi je žareč in rdeč, šepetaj mi, Simon, zadnjo noč na bregu tega jezera, dvigni mi krilo, šepni mi besedo, ki je nikoli ne izgovoriš, nizko, opolzko, vdala se ti bom, kakor boš hotel, od zadaj me daj, kakor psico... dvigni mi krilo s sabljo, oficir, žrebec, brez moči bom pred teboj, razmakni mi noge, porini mi ga... Simon se zdrzne: kaj govoriš, Katarina? nebo se zamaje, temna gladina jezera se pošev dviguje
do gora, samo besedo je še potrebovala njegova bolečina, ki je neizprosno kljuvala v prsih, samo še te besede, vsaka je pičila kakor kača in zlila vanj gadji strup, Simon se zdrzne, ploskev jezera se zamaje, sune jo od sebe, žensko: kaj govori, Katarina, s kom misli, da govori? vino govori iz nje, strup je v tem vinu, kaj govoriš? reče Simon, s kom govoriš?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani