senca (501-600)

Preko čela jo je pobožal, od	senca	do senca.Takrat se je v spanju	A
čela jo je pobožal, od senca do	senca.	Takrat se je v spanju zgenila,	A
vzdignila onkraj poti visoka črna	senca;	zazibala se je od jarka do jarka	A
vzhodne strani zableščalo; begotna	senca	je hušknila preko nje in ni je	A
tujih gora pa se je vzdignila	senca	tako mogočna, da je zatemnila	A
bajte čudežno oživele. Šla je	senca	s silnim korakom, preko vse dežele	A
ali ko je šel mimo, mu je šinila	senca	preko obraza, domislil se je bogve	A
sam hipen pogled, ah, morda samo	senca,	ki je bila šinila komaj vidno	A
se je za korak. Samo trenotna	senca	je bila zastrla njegove oči, je	A
in ko je šel mimo, mu je šinila	senca	preko obraza, domislil se je pač	A
svetal, v glasu pa je ležala rahla	senca	osornosti in nestrpnosti.	A
Ni se več ozrla nanj, kakor	senca	je šla mimo, tiho je odprla duri	A
leže na žalostne misli še težja	senca.	”In če tudi vse tiste lepe	A
nagnil glavo ter zardel v široka	senca.	Tudi Konrad sam se je nasmehnil	A
je komaj še pil, toda njegova	senca	so bila zardela in izza polzatisnjenih	A
in zasopljen, v lice, v čelo, v	senca;	Konrad je stal pred njim s povešenima	A
resnična, da je bila v nji komaj	senca	malosrčnega samopomilovanja.	A
trepalnicami. Lojzetu je šinila	senca	preko obraza; prosil ga je bil	A
bili razpletli na čelo in na	senca,	in je dihala globoko v prsa hladni	A
narod, mi drugi smo samo njegova	senca	...“ ”Če bi tako hitro ne govorili	A
morda v resnici tako? -- Glej,	senca	je prišla do stolpa ...“ Matilda	A
hipu je ugasnil njen smeh, kakor	senca	je šinil mraz preko lic, oči so	A
ob jutranji zori ugasnila kakor	senca.	Kajti zjutraj, ob prvem belem svitu	A
sodbo. Potreben si nam, kakor	senca	luči, kakor telo duši, kakor klovn	A
Jakob si je tiščal pesti ob	senca,	da bi prepodil črne misli, zlohotne	A
obraz in je zajokal - grozotna	senca	je šla mimo in je pogledala nanj	A
prihodnost; ali so sanje, ali je	senca	daljnega, resničnega življenja	A
smrt; njena 170 mirna	senca	leži na mladih, zaupljivih očeh	A
ne sovražila; bil ji je kakor	senca,	kakor prazna stena, kakor miza	A
“ Preko njenih lic je šinila	senca,	oči pa so gledale čisto in mirno	A
ostal madež mojih besed, kakor	senca	tistega mojega življenja, ki je	A
Ne živ človek; ne živ angel -	senca	med obema!“ ”Odpri!“ je prosil	A
svetlega grada se je spustila	senca,	koraki so se oglasili na beli	A
sanje, na dnu srca pa je ostala	senca	in ni izginila nikoli več.	A
glavo, na srce kakor težka, hladna	senca.	Nadučitelj mu je stisnil desnico	A
In v istem hipu mu je šinila	senca	preko lic. Nikoli še ni mislil	A
nekrščansko?“ ”No, lazil je kakor	senca,	z nobenim človekom ni več govoril	A
njih obrazih umazana, neprijazna	senca	Blatnega dola, pustih, lužastih	A
življenje in komaj da se je poznala	senca	Blatnega dola na prepolnih, nekoliko	A
srce prva, še rahla, komaj vidna	senca	iz Blatnega dola.In takrat je	A
sam komaj razumem, kaj - kakor	senca,	kakor jarek.Ampak to mislim, Tončka	A
ni blago mislil! In če ni bila	senca	resnice v njegovih besedah!- Da	A
čudnega - kakor temna misel, temna	senca	- ga je potegnilo stran. ”No	A
kozarcev - je leglo spet kakor	senca	na njegovo srce. ”Nikar se	A
do doma; od okna se je spustila	senca.	”Hej, ti!“ je vzkliknil Kačur	A
žvenketaje se je zaprlo okno.	Senca	je postala. ”Čakaj no, ti	A
z roko, zvrnil se je na tla in	senca	je utonila v noč. Vrata so	A
Blatnega dola; bil mu je kakor živa	senca,	bolna, skrivnostna, ki jo je še	A
brezglasna, brez upora trpeča	senca	iz Blatnega dola ... spomin na greh	A
močno pritiskati na čelo in na	senca.	”Tudi to je glad, samo glad	A
razodevala že njegova nemirna	senca	laško pokolenje. On je še cmokal	A
Dolgi fant je šel za njima kakor	senca.	-	A
spakovanje brez misli in brez namena.	Senca	je, pa sem mislil, da je človek	A
se jima priklenem za pete kakor	senca,	kakor pes.Če bi se trikrat otresla	A
vrtil bi se krog obeh prav kakor	senca	opoldne.Kaj spodobnost, kaj ponos	A
praviš, duša?“ Ni se genila niti	senca	kraj njenih ustnic... ”Res je	A
Vzdigne se nad nami ogromna	senca	- duša noči se je bila iztrgala	A
mezinca zanje. Komaj pade nanj	senca	resničnega zasluženja, je izgubil	A
kakor muha v vinu in da bi padla	senca	moje malopridnosti na vsakega	A
zibel v kotu in oko mu je motno,	senca	gre preko srca. - Dali so me	A
šole, ki leži na srcu kakor težka	senca	in neče stran! VIII	A
morda se je bil porodil - hipna	senca	- spomin iz nekdanjega nezavednega	A
je bila zares že legla večerna	senca	na okamenelo cesto, na začarano	A
lahka, komaj čutna humoristična	senca.	Opazil je bil namreč, da se je	A
če v veselem razpoloženju, leže	senca	na njih svetlo gloriolo, masa	A
velikem kolobarju se je zavrtila	senca	na pesku, rasla je in se je izgubila	A
ko je šinila preko njega prva	senca	zaničevanja. ”Kaj bi ti živel	A
Nina, otrok -- to ni bila njegova	senca,	nisem ga spoznal in tudi ti ga	A
bi ga vzdramil ... Če je švignila	senca	ob tistem zidu, preko ulice, čemu	A
kakor je stopil, se je zamajala	senca	in je ugasnila bliskoma ...Ali je	A
prepregale umazanozelene alge; čudna	senca	je ležala na nji in na vsem obrežju	A
nebo, sem razumel, zakaj je bila	senca	na vodi tako temna.Vse nebo se	A
se mi je zdelo, da je hušnila	senca	za drevo; in vse je bilo tišje	A
sem vztrepetal, če je hušknila	senca	mimo, postal sem in poslušal,	A
huškne časih čez mojo trdno vero	senca	bojazljive nezaupnosti: teh tihih	A
hušknila . / . / stran 173 . / je	senca	mimo, senca brez telesa; blisnil	A
stran 173 . / je senca mimo,	senca	brez telesa; blisnil je žarek	A
je zdelo, da hodi nagla, majhna	senca	pred mano; da odpira narahlo duri	A
gledajo, samo še sanjajo. In	senca,	polnočen gost iz mrtvašnice, blodiš	A
stran 181 . / Misel je bila,	senca	misli, kakor obide pijanca, ki	A
sonce, toliko temnejša je bila	senca	in kadar so zaspali topi možgani	A
skoro se naju je zadela bežeča	senca	in stala sva, naslonjena ob zid	A
noč strmečih. Spustila se je	senca	od druge, omahnila je ob zidu	A
pogledom, kakor tedaj, ko je hušknila	senca	mimo naju.Tak je tvoj pogled,	A
na najinih obrazih je njegova	senca,	v najinih besedah je njegov glas	A
prebledelim licem, kadar pride	senca	tam doli, postoji ob zidu, strmí	A
na posteljo. Ob oknu pa je bila	senca,	ki se ni genila. Pokrižal se je	A
polni venečih rož ... Zgenila se je	senca	ob oknu, prikazal se je obraz	A
vsak večer, vsako noč, je bila	senca	ob oknu.Prišel je k nji in jo	A
in izginila je za oglom kakor	senca	... V krčmi je sedel sam; izba	A
žalosten, ko sem prihajal; daleč sega	senca	bolečine in ugleda jo človek,	A
bolj nežen, zamolklo bel - kakor	senca	je legla nanj skrivnostna samota	A
mene, da me tolaži, kadar leže	senca	na mojo dušo.Izprehajam se po	A
bil človek sam kakor polnočna	senca,	da je stopil v drug svet - v svet	A
preproge. Nato je prišla ozka	senca,	šinila je naglo po preprogi ter	A
bolela, z gorkim nožem je rezalo od	senca	do senca.Stisnila je čelo v dlani	A
gorkim nožem je rezalo od senca do	senca.	Stisnila je čelo v dlani in se	A
tam od plota, kjer se je širila	senca	visokega kostanja ... ”Francka!	A
nikogar, ki bi ga kdaj pobožal. In	senca	tega sovraštva se je zgrnila čez	A
se nikoli, hodi po izbi kakor	senca	...In zdaj mu hoče vzeti še čast	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani