nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
To je bilo sredi nekega sijočega poletnegadopoldneva, sončni žarki so pramenasto padali na serafa in keruba, na Evropo in Afriko, tudi na ležeči Frančiškov kip z znova pritrjeno roko. Simon Lovrenc je pomival tla v kapeli, ko so se odprla vrata cerkve, umaknil se je v temo, kakor je bil navajen storiti, kadar so prišli obiskovalci, hušknil je kakor senca, kakor pajek v temen kot, z nikomer iz zunanjega sveta ni hotel imeti opravka. Po hodniku cerkvene ladje je prihajala ženska postava, v hipu je prepoznal njeno hojo, poznal je ta korak z mnogih poti, poznal je gibanje tega telesa, ob njej je korakcala deklica, ves čas je nekaj žuborela z milim in radovedno sprašujočim glaskom, ko sta prišli do kapele, je deklica utihnila.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani