nam (401-500)

postave. Ak pa naklonijo	nam	smrt bogovi, manj strašna	A
vaši joki, orožja, ki so	nam	nepremagljive.‒	A
boje, vesele zmage dan	nam	ne napoči, pomóril meč	A
in želíjo časten boj	nam,	zmágo slávno, da do	A
4 Le želite boj	nam,	z bójem slávo tdrijo	A
slávo tdrijo varújte	nam,	penéčo Drávo! Ptíčice	A
5 A kádar	nam	domóvje bóde prósto	A
gósto, priletíte k	nam	na béli dan -- oznanújte	A
Tu slédnjič zasíje	nam	sólnce svetló, in žárke	A
ko vtíhne vže zvóčni	nam	pévčevi glás. Tu mésec	A
in želíjo časten boj	nam,	zmágo slávno, da do	A
dávno. Le želíte boj	nam,	z bojem slavo tdrijo	A
slavo tdrijo varujte	nam,	penečo Drávo! Ptičice	A
bode prost. A kadar	nam	domóvje bode prósto	A
vejevje gósto priletite k	nam,	na béli dan -- oznanujte	A
planíne odsévi svetlih	nam	kresóv.--	A
mirno na planéh zvenélo	nam	cvetje bo mladosti let	A
sóba mir poznih ur	nam	dála bo -- trohljívost	A
naše bo imé glasílo. Da	nam	zasíje dan svobóde	A
naslednikom pradedov vnetih	nam	bodi vedno vzvišeni namèn	A
v boju utrdi zvesta se	nam	duša in združene močí	A
brátje môji: Pesnik	nam	poslàl je pesmij, slavo	A
naših srcih tvoj spomín	nam	žível bó: oh, saj bilo	A
žível bó: oh, saj bilo	nam	je dobro, da ne bó	A
je dobro, da ne bó	nam	več takó.“ SVOBODA	A
nezmerna: odprl se	nam	danes je ràj. Vse	A
ko prišel nebeški	nam	je čàs.“ In veča	A
Vsa tolpa njegova	nam	kliče: Svobóda naj	A
bratske ogenj vroč	nam	daje moč. Kdor straši	A
gostija glasna srce naše	nam	razveseljuje.“ In odide	A
prepeva, z obrazom kislim	nam	pred koncem dneva na	A
prelepe tiste dni, kot	nam	jih prorokujeta Tolstoj	A
Vso izdal je vojsko	nam	krščansko in sramotno	A
mi daj, ko pošlješ	nam	na zemljo dol svoj	A
tiste dní, kot sta	nam	jih oznanjala Tolstoj	A
vedela, da zahajate k	nam	zarad mene“ ... Narísal	A
nima marele! Pa kaj	nam	zima in noč in vihar	A
pomlad in sonce in dan,	nam	nič ni treba. JESENSKI	A
rožami krog pasa pridi k	nam.	Pridi zjutraj, čez dan	A
naših skrivnih slov? Kaj	nam	tu v zatišje glasni šum	A
stran 47 . / ko do noči	nam	sonce gori, od toplejših	A
niso zdaj ljudje, ki so	nam	prej bili ‒ Prešle, mrtve	A
nas ‒ treba iti narazen,	nam	pusto je in dolgčas!	A
Zopet luč naj nebeška že	nam	sončni obraz, od hladnega	A
obraz, od hladnega bleska	nam	pusto je in dolgčas ‒	A
vrh neba ‒ pod njim pa	nam	pot leži, pol mračna,	A
prostost, neprostost draga	nam!	Koder hodimo, koder ljubimo	A
zasnubimo zimo, mrak	nam	in zlost. Oreh Mrzel	A
bled se in mrtev ko duh	nam	zdiš!« Ah, kaj takšen	A
naj sveti! Kaj nagelj	nam	in roža sta, marjetica	A
zrasli smo in vse lahko	nam	hodi zdaj po sveti ‒ in	A
polje, kot ves pisan svet	nam	se dnevi vrste! Glej,	A
polje, tako daleč čez vse	nam	v zrno gre. To je naša	A
ko s temo govori, da	nam	daleč zbeže hrepeneče	A
naših skrivnih slov? Kaj	nam	tu v zatišje glasni šum	A
stran 70 . / SPET ZELENE	NAM	VRBE Spet zelene nam	A
NAM VRBE Spet zelene	nam	vrbe in šume, veseli vetrc	A
kot bilke iz daljave k	nam	blešče, za njimi sonce	A
stran 99 . / Potlej leto	nam	zbeži, počasi, tiho se	A
tečeš 33 Spet zelene	nam	vrbe 34 Zvečer 35 Otožnost	A
lepem konju, sveti Jurij	nam	milosti daj! Sveti Jurij	A
sveti Jurij skozi okna k	nam	gleda, odprte mu vse na	A
Jurij vesel skozi duri k	nam	pridi nazaj! Pomladanska	A
Pomladanska slutnja k	nam	v deželo gre, zdravo,	A
zopet prihajaš gorkejše k	nam,	svetiš jasneje, sonce	A
zapadna se stran, tak	nam	upanja polno je novo življenje	A
naj sveti! Kaj nagelj	nam	in roža sta, marjetica	A
zrasli smo in vse lahko	nam	hodi zdaj po sveti ‒ in	A
stran 34 . / Spet zelene	nam	vrbe Spet zelene nam	A
nam vrbe Spet zelene	nam	vrbe in šume, veseli vetrc	A
kot bilke iz daljave k	nam	blešče, za njimi sonce	A
Mojzesove in enake filistejske	nam	postave, samo ‒ da dobro	A
govorijo, da bodo brez tebe	nam	setve zorele, in gaji	A
samorodne pač volje srce	nam	Bog dal je, da bije, pa	A
bled se in mrtev ko duh	nam	zdiš!« Ah, kaj takšen	A
komaj čakam. Potlej leto	nam	zbeži, počasi, tiho se	A
zdi, z nevesto greste k	nam.	Pa ktera mi nevesta je	A
vincem si napij, bog daj	nam	srečnih dni ‒ odprli hišo	A
polje, kot ves pisan svet	nam	se dnevi vrste! Glej,	A
polje, tako daleč čez vse	nam	v zrno gre. To je naša	A
ko s temo govori, da	nam	daleč zbeže hrepeneče	A
Ambrož, svet varuješ	nam	suše, oh, žeje večje,	A
varuj naše duše! Sežgano	nam	stoji polje, sopar gre	A
viške, le dežja v nje, a	nam	v srce daj rajši svoje	A
tam, se vnemajo ljudem	nam	po nižavi, po dva in dva	A
dež, volčji mraz poslal	nam	Bog in kratek dan in tmo	A
Glej, prišel čas k	nam	mrazni, adventni čas kesanja	A
čas ‒ da še deklic ni	nam	takih, pa usmili bog se	A
Dom si zapravil, denarja	nam,	priti nazaj spet bilo	A
ne pride se prehitro	nam	do mésa. A zdaj počivajo	A
drhal razpodi nesveto	nam,	ki se redí in pase, a	A
kreposti: ta množi milost, ta	nam	vliva nove, zakonske možu	A
komedijant s koturnom	nam	klopoče. Na glavo polože	A
narobe biti, tako da se	nam	smeje sam Germovnik.	A
Oče!« Sè strehe vrabec	nam	na tla ne pade brez tebe	A
pošilja prošnje vroče. Ti	nam	grmiš, ti delaš dež in	A
gladko, četudi včasi zdi se	nam	počasno; češčeno tvoje	A
počasno; češčeno tvoje	nam	ime presladko! VIII	A
tvoji glavi, zavil si	nam	v pastete svoje roke.	A
peccavi, kaj dé, da	nam	le delaš dobre cmoke,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani